Page 259 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 259
ALBERT KOS
[164] Prav poklic je tisto konkretno določeno mesto, na katerem
naj vsakdo v polni meri opravlja službo bližnjemu in s tem v pokor-
ščini ostvarja ljubezen do boga. Pošteno izvrševanje poklica je poseb-
na in največja miloščina, ki jo moremo dati bližnjemu, in poklic sam
je najpomembnejše področje za udejstvovanje karitativnosti kot
socialnega regulatorja.
Vse to nam osvetljuje izpremenjeni odnos, ki ga je imela družba
16. stoletja do dela. Izvrševanje poklica je služba par excellence. Delo
ne le da ni prepovedano, temveč naravnost zapovedano. »Edan
karščenik nejma zaobstojn sedeti ali nedelavan biti, temuč ima delati
ali z rokami ali z ustmi to, kaj je prav inu pošteno.«11 Leta 1524 so
na državnem zboru v Regensburgu odpravili mnogo praznikov, »za
volo kir vsi žlaht [raznovrstni] ludje ob praznikih nerveč grešijo, lini
prez [brez] dela side …«12
Takó je delo kot življenje sámo nekaj prehodnega, nekaka preiz-
kušnja za zveličanje, brez vsakršne samostojne, ustvarjalne vloge na
tem svetu. Saj Kristus ni prišel na svet zato, da bi izpreminjal zunanji
red stvari. Kajti vse, kar je, je božja stvar in red.13 Pomen in vloga
dela ni v tem, da nam zagotavlja dostojno življenje. Kristjan mora
na tem svetu trpeti in šele v nebesih se mu bo dobro godilo.14 Človek
ne živi od posvetnega kruha, ki iz zemlje zraste, temveč od boljšega
[165] kruha, ki pride iz nebes – to je božja beseda. […]
Delo pa more biti pošteno in spodobno. To je tako delo, kot ga je
naročil bog Adamu […]. Torej se za pošteno in spodobno delo šteje
predvsem produktivno delo. […] Doba meščansko-obrtniške pro-
dukcije je že znala ceniti vrednost produktivnega dela. […]
Vendar pa protestanti še niso vrednotili dela po objektivnih,
izključno ekonomskih vidikih. […]
Ker ima delo le prehodno vrednost in je človekov smoter vendarle
v božjem kraljestvu, zato naj kristjan nikar ne skrbi za svoje življenje.
[…] [166] Skrb, ki je v moderni gospodarski teoriji postala bistveni
element ekonomskega pojma potrebe, tu še ni našla priznanja.
11 Juričič, Postila II, 23.
12 Trubar, Katehizmus z dvejma izlagama 1575. Od praznikov.
13 Trubar, Hišna postila I, 50.
14 Trubar, Artikuli 42.
257
[164] Prav poklic je tisto konkretno določeno mesto, na katerem
naj vsakdo v polni meri opravlja službo bližnjemu in s tem v pokor-
ščini ostvarja ljubezen do boga. Pošteno izvrševanje poklica je poseb-
na in največja miloščina, ki jo moremo dati bližnjemu, in poklic sam
je najpomembnejše področje za udejstvovanje karitativnosti kot
socialnega regulatorja.
Vse to nam osvetljuje izpremenjeni odnos, ki ga je imela družba
16. stoletja do dela. Izvrševanje poklica je služba par excellence. Delo
ne le da ni prepovedano, temveč naravnost zapovedano. »Edan
karščenik nejma zaobstojn sedeti ali nedelavan biti, temuč ima delati
ali z rokami ali z ustmi to, kaj je prav inu pošteno.«11 Leta 1524 so
na državnem zboru v Regensburgu odpravili mnogo praznikov, »za
volo kir vsi žlaht [raznovrstni] ludje ob praznikih nerveč grešijo, lini
prez [brez] dela side …«12
Takó je delo kot življenje sámo nekaj prehodnega, nekaka preiz-
kušnja za zveličanje, brez vsakršne samostojne, ustvarjalne vloge na
tem svetu. Saj Kristus ni prišel na svet zato, da bi izpreminjal zunanji
red stvari. Kajti vse, kar je, je božja stvar in red.13 Pomen in vloga
dela ni v tem, da nam zagotavlja dostojno življenje. Kristjan mora
na tem svetu trpeti in šele v nebesih se mu bo dobro godilo.14 Človek
ne živi od posvetnega kruha, ki iz zemlje zraste, temveč od boljšega
[165] kruha, ki pride iz nebes – to je božja beseda. […]
Delo pa more biti pošteno in spodobno. To je tako delo, kot ga je
naročil bog Adamu […]. Torej se za pošteno in spodobno delo šteje
predvsem produktivno delo. […] Doba meščansko-obrtniške pro-
dukcije je že znala ceniti vrednost produktivnega dela. […]
Vendar pa protestanti še niso vrednotili dela po objektivnih,
izključno ekonomskih vidikih. […]
Ker ima delo le prehodno vrednost in je človekov smoter vendarle
v božjem kraljestvu, zato naj kristjan nikar ne skrbi za svoje življenje.
[…] [166] Skrb, ki je v moderni gospodarski teoriji postala bistveni
element ekonomskega pojma potrebe, tu še ni našla priznanja.
11 Juričič, Postila II, 23.
12 Trubar, Katehizmus z dvejma izlagama 1575. Od praznikov.
13 Trubar, Hišna postila I, 50.
14 Trubar, Artikuli 42.
257
