Page 260 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 260
BILO JE POVEDANO
Dovoljena je le službena ali oblastniška skrb, ki išče le prida drugih,
določeni oblasti podrejenih ljudi.15 Danes bi jo imenovali morda
socialno skrbstvo, ki pa ne more izčrpati in povsem nadomestiti
pojma službene skrbi, ki obsega tudi izrazito oblastno dejavnost.
Samo službena skrb je prava krščanska skrb. […]
Tako se vse neskladnosti v družbenem življenju izravnavajo z
nedružbenimi, verskimi faktorji. Videli smo, da pri vsem poudar-
janju nujnosti dela ne gre za to, da bi delu ustrezal tudi rezultat
dela. V tem razmerju med delom in njegovim donosom ostane slej
ko prej neka negotovost, ki se ne dá odpraviti s tem, da bi se donos
dela zagotovil v okviru daljšega časovnega razdobja. Kajti trenutno
utegne biti donos zaradi neugodnih zunanjih okoliščin nezadosten
in nesorazmeren z vloženim delom, toda ta nevarnost bi se lahko
izključila, če bi se delalo in gospodarilo s pogledom na krajšo ali
daljšo bodočnost. Vendar protestantska etika vsakršno skrb, namreč
občutek bodoče potrebe, izključuje in prepoveduje, donos dela pa v
vsakem primeru pripisuje bogu. »Ali skrbejti, koku mi moramo jejsti,
piti, oblačilu inu drugu zadobiti, tu istu je na ta narvisokejše prepo-
vedanu. Zakaj takova skrb je enu znamejnje, de mi tega zavupanja k
Bugi nejmamo, de on nas hoče obdržati.«16 Namesto gospodarskega
faktorja skrbi je protestantska etika zadržala verski faktor vere. […]
Kajti cilj življenja ni na tem svetu, temveč pri bogu. […]
[167] Zato je tudi spravljanje in zbiranje kot skrb sama nepo-
trebno. Smiselno se navezujejo načela o spravljanju in zbiranju na
to, kar je bilo ugotovljeno glede dela in skrbi. Spravljanje in zbiranje
samo po sebi ni zlo, temveč je pri tem odločilen pravičen ali nepra-
vičen nagib. Nepravično je na primer delo oderuških kupcev in
lakomnikov, ki »spravljajo žito na draginjo«, torej sploh spravljanje
iz špekulativnih namenov. Kot pa je treba skrbeti za druge, tako naj
spravljajo gosposka za svoje podložnike, starši za svoje otroke in
bogati za siromake. Temu spravljanju ne ustreza moderni pojem
varčevanja, ker se gospodarske vloge varčevanja kot faktorja za
organizacijo kreditnega gospodarstva v tistem času še niso zavedali.
15 Juričič, Postila II, 158.
16 Trubar, Hišna postila II, 229.
258
Dovoljena je le službena ali oblastniška skrb, ki išče le prida drugih,
določeni oblasti podrejenih ljudi.15 Danes bi jo imenovali morda
socialno skrbstvo, ki pa ne more izčrpati in povsem nadomestiti
pojma službene skrbi, ki obsega tudi izrazito oblastno dejavnost.
Samo službena skrb je prava krščanska skrb. […]
Tako se vse neskladnosti v družbenem življenju izravnavajo z
nedružbenimi, verskimi faktorji. Videli smo, da pri vsem poudar-
janju nujnosti dela ne gre za to, da bi delu ustrezal tudi rezultat
dela. V tem razmerju med delom in njegovim donosom ostane slej
ko prej neka negotovost, ki se ne dá odpraviti s tem, da bi se donos
dela zagotovil v okviru daljšega časovnega razdobja. Kajti trenutno
utegne biti donos zaradi neugodnih zunanjih okoliščin nezadosten
in nesorazmeren z vloženim delom, toda ta nevarnost bi se lahko
izključila, če bi se delalo in gospodarilo s pogledom na krajšo ali
daljšo bodočnost. Vendar protestantska etika vsakršno skrb, namreč
občutek bodoče potrebe, izključuje in prepoveduje, donos dela pa v
vsakem primeru pripisuje bogu. »Ali skrbejti, koku mi moramo jejsti,
piti, oblačilu inu drugu zadobiti, tu istu je na ta narvisokejše prepo-
vedanu. Zakaj takova skrb je enu znamejnje, de mi tega zavupanja k
Bugi nejmamo, de on nas hoče obdržati.«16 Namesto gospodarskega
faktorja skrbi je protestantska etika zadržala verski faktor vere. […]
Kajti cilj življenja ni na tem svetu, temveč pri bogu. […]
[167] Zato je tudi spravljanje in zbiranje kot skrb sama nepo-
trebno. Smiselno se navezujejo načela o spravljanju in zbiranju na
to, kar je bilo ugotovljeno glede dela in skrbi. Spravljanje in zbiranje
samo po sebi ni zlo, temveč je pri tem odločilen pravičen ali nepra-
vičen nagib. Nepravično je na primer delo oderuških kupcev in
lakomnikov, ki »spravljajo žito na draginjo«, torej sploh spravljanje
iz špekulativnih namenov. Kot pa je treba skrbeti za druge, tako naj
spravljajo gosposka za svoje podložnike, starši za svoje otroke in
bogati za siromake. Temu spravljanju ne ustreza moderni pojem
varčevanja, ker se gospodarske vloge varčevanja kot faktorja za
organizacijo kreditnega gospodarstva v tistem času še niso zavedali.
15 Juričič, Postila II, 158.
16 Trubar, Hišna postila II, 229.
258
