Page 316 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 316
POPORRTTRRETEI TI
JO@E POGA^NIK
1933–2002
Za delovanje literarnega zgodovinarja Jožeta Pogačnika je na-
sploh značilen širok razpon obravnavanih slovstvenih tem, področij
in obdobij, v njegovem preučevanju in razlaganju slovenske refor-
macijske književnosti, ki je v središču pozornosti tega portreta, pa
izstopa osvetljevanje njenih idejnih, izraznih, slogovnih in umet-
nostnih značilnosti. Po obdobju, ko je v preučevanju tega dela
slovenske književnosti prevladovalo temeljno zbiranje besedil, pri-
marnih virov in podatkov, se je Pogačnik že sredi 50. let prejšnjega
stoletja zavzel za uvajanje hermenevtike in za revitalizacijo interesa
za reformacijsko in sploh starejšo slovstveno dediščino.
Po študiju slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti (diploma
1958) in doseženem doktoratu na zagrebški univerzi (1963) je
poučeval slovenistične in slavistične predmete na univerzah v Novem
Sadu (od 1969 docent, od 1975 redni profesor), Osijeku (od 1981) in
Mariboru (od 1992). Raziskoval je na različnih področjih slove-
nistike, primerjalne slavistike, teorije literature, kulturologije in
teorije literarne vede. V slovenistično raziskovanje je zajel vse slovstvo
v slovenščini in zato obdelal tudi ustvarjalnost med Slovenci v
zamejstvu, izseljenstvu in zdomstvu (Slovensko zamejsko in zdomsko
slovstvo, Trst 1972). Posvečal se je zlasti začetkom slovenskega slov-
stva, razsvetljenstvu in romantiki; veliko je pisal o Trubarju, Dal-
matinu, Bohoriču, Kopitarju, Prešernu, Stritarju in drugih. V zao-
kroženem prikazu slovenske literature (Zgodovina slovenskega slovstva
I–VIII, Maribor 1968–1972, s Francem Zadravcem) je uvedel več
metodoloških novosti; povezoval je opisovanje družbene in nazorske
sočasnosti ter interpretacijo del. Utemeljil in razvil je primerjalno
314
JO@E POGA^NIK
1933–2002
Za delovanje literarnega zgodovinarja Jožeta Pogačnika je na-
sploh značilen širok razpon obravnavanih slovstvenih tem, področij
in obdobij, v njegovem preučevanju in razlaganju slovenske refor-
macijske književnosti, ki je v središču pozornosti tega portreta, pa
izstopa osvetljevanje njenih idejnih, izraznih, slogovnih in umet-
nostnih značilnosti. Po obdobju, ko je v preučevanju tega dela
slovenske književnosti prevladovalo temeljno zbiranje besedil, pri-
marnih virov in podatkov, se je Pogačnik že sredi 50. let prejšnjega
stoletja zavzel za uvajanje hermenevtike in za revitalizacijo interesa
za reformacijsko in sploh starejšo slovstveno dediščino.
Po študiju slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti (diploma
1958) in doseženem doktoratu na zagrebški univerzi (1963) je
poučeval slovenistične in slavistične predmete na univerzah v Novem
Sadu (od 1969 docent, od 1975 redni profesor), Osijeku (od 1981) in
Mariboru (od 1992). Raziskoval je na različnih področjih slove-
nistike, primerjalne slavistike, teorije literature, kulturologije in
teorije literarne vede. V slovenistično raziskovanje je zajel vse slovstvo
v slovenščini in zato obdelal tudi ustvarjalnost med Slovenci v
zamejstvu, izseljenstvu in zdomstvu (Slovensko zamejsko in zdomsko
slovstvo, Trst 1972). Posvečal se je zlasti začetkom slovenskega slov-
stva, razsvetljenstvu in romantiki; veliko je pisal o Trubarju, Dal-
matinu, Bohoriču, Kopitarju, Prešernu, Stritarju in drugih. V zao-
kroženem prikazu slovenske literature (Zgodovina slovenskega slovstva
I–VIII, Maribor 1968–1972, s Francem Zadravcem) je uvedel več
metodoloških novosti; povezoval je opisovanje družbene in nazorske
sočasnosti ter interpretacijo del. Utemeljil in razvil je primerjalno
314
