Page 317 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 317
DU[AN VOGLAR
jugoslavistiko, to je preučevanje medsebojnih vplivov in vzporednih
tokov v književnostih v južnoslovanskih jezikih (npr. Jugoslavističke
teme, Vinkovci 1990). Uredil je več izborov slovenskih literarnih del
za objavo v srbščini in hrvaščini. Opravil je veliko predavanj na
univerzah v Evropi in Združenih državah Amerike. Z deli, objav-
ljenimi v tujini, je veliko prispeval k poglobljenemu poznavanju
slovenske literature in njenemu umeščanju v evropski prostor. Od
leta 1991 je bil dopisni, od leta 1997 pa redni član Slovenske aka-
demije znanosti. Prejel je Herderjevo nagrado (1996) in priznanje
Ambasador RS v znanosti (1998). Bibliografija njegovih spisov
(Martin Grum) je bila objavljena v Slavistični reviji (1993, str. 297–
328), njeno nadaljevanje pa v letopisih SAZU.
Pogačnik se že v zgodnjem nizu Poglavja iz starejše slovenske knji-
ževnosti (revija Nova obzorja, 1957, št. 9–12) loteva nekaterih zna-
čilnosti, ki se jim dotedanje raziskovanje reformacijske literature ni
toliko posvečalo. V poglavju Trubar in reformacija (št. 9) namreč
razgrinja znamenja povezanosti slovenskih reformatorjev z evrop-
skimi humanističnimi tokovi. Opozarja na italijanski in švicarski
tok ter svari pred preveličevanjem vpliva zgolj nemške reformacije.
Ugotavlja, da si je Trubar svoj nazorski svet utrjeval »neposredno iz
humanizma Erazmovega kova«, saj Trubar sam »omenja Erazma
pogosto in na najrazličnejših mestih« ter navaja njegove misli.
Trubar je deloval v skladu z Erazmovo zahtevo po vrnitvi k Svetemu
pismu in se opiral na njegove razlage Nove zaveze, vendar: »Trubarjeva
življenjska dognanja so v Erazmovih nazorih našla potrdila. Nasproti
njim si je ohranil avtonomno stališče. Ni nekritično prevzel celega
Erazma, pač pa si je prisvojil tisti njegov del, ki je lahko njemu in
Slovencem kaj odkril.« Podoben je bil tudi Trubarjev odnos do
zwinglijanstva in flacijanstva, dveh »radikalnih konfesij«. Trubar je
s svojo prvo knjigo »nepopustljivo in izvirno začel ustvarjati nov
pozitiven nauk«, za uspeh pa »se ima zahvaliti veliki stvariteljski in
oblikovalni težnji, ki gre vzporedno s poudarkom odrešilne moči
čiste vere«. Ob Trubarjevi poznejši odločitvi za podreditev luthrovski
smeri in Formuli soglasja Pogačnik poudarja, da je kljub svojim
simpatijam do »radikalno-reformacijske smeri« v svojem premis-
leku upošteval zgodovinske okoliščine. To velja tudi za Trubarjevo
315
jugoslavistiko, to je preučevanje medsebojnih vplivov in vzporednih
tokov v književnostih v južnoslovanskih jezikih (npr. Jugoslavističke
teme, Vinkovci 1990). Uredil je več izborov slovenskih literarnih del
za objavo v srbščini in hrvaščini. Opravil je veliko predavanj na
univerzah v Evropi in Združenih državah Amerike. Z deli, objav-
ljenimi v tujini, je veliko prispeval k poglobljenemu poznavanju
slovenske literature in njenemu umeščanju v evropski prostor. Od
leta 1991 je bil dopisni, od leta 1997 pa redni član Slovenske aka-
demije znanosti. Prejel je Herderjevo nagrado (1996) in priznanje
Ambasador RS v znanosti (1998). Bibliografija njegovih spisov
(Martin Grum) je bila objavljena v Slavistični reviji (1993, str. 297–
328), njeno nadaljevanje pa v letopisih SAZU.
Pogačnik se že v zgodnjem nizu Poglavja iz starejše slovenske knji-
ževnosti (revija Nova obzorja, 1957, št. 9–12) loteva nekaterih zna-
čilnosti, ki se jim dotedanje raziskovanje reformacijske literature ni
toliko posvečalo. V poglavju Trubar in reformacija (št. 9) namreč
razgrinja znamenja povezanosti slovenskih reformatorjev z evrop-
skimi humanističnimi tokovi. Opozarja na italijanski in švicarski
tok ter svari pred preveličevanjem vpliva zgolj nemške reformacije.
Ugotavlja, da si je Trubar svoj nazorski svet utrjeval »neposredno iz
humanizma Erazmovega kova«, saj Trubar sam »omenja Erazma
pogosto in na najrazličnejših mestih« ter navaja njegove misli.
Trubar je deloval v skladu z Erazmovo zahtevo po vrnitvi k Svetemu
pismu in se opiral na njegove razlage Nove zaveze, vendar: »Trubarjeva
življenjska dognanja so v Erazmovih nazorih našla potrdila. Nasproti
njim si je ohranil avtonomno stališče. Ni nekritično prevzel celega
Erazma, pač pa si je prisvojil tisti njegov del, ki je lahko njemu in
Slovencem kaj odkril.« Podoben je bil tudi Trubarjev odnos do
zwinglijanstva in flacijanstva, dveh »radikalnih konfesij«. Trubar je
s svojo prvo knjigo »nepopustljivo in izvirno začel ustvarjati nov
pozitiven nauk«, za uspeh pa »se ima zahvaliti veliki stvariteljski in
oblikovalni težnji, ki gre vzporedno s poudarkom odrešilne moči
čiste vere«. Ob Trubarjevi poznejši odločitvi za podreditev luthrovski
smeri in Formuli soglasja Pogačnik poudarja, da je kljub svojim
simpatijam do »radikalno-reformacijske smeri« v svojem premis-
leku upošteval zgodovinske okoliščine. To velja tudi za Trubarjevo
315
