Page 318 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 318
PORTRETI
razmerje do fevdalcev in za zavračanje kmečkih uporov. »Hotel je
ljudstvo v okviru slovensko govoreče cerkvene občine polagoma
preroditi […].« Se pravi: »Teocentrična vklenjenost je tu spoznala
potrebo po antropocentričnih konkretnostih.« V poglavju Zarodki
pesništva in pripovedništva (št. 10-11) Pogačnik opozarja na literarne
in estetske prvine v protestantskih pesmaricah in razpravno-poučnih
besedilih; zasnuje temelj za svoje nadaljnje temeljito raziskovanje teh
značilnosti.
V razpravi Miselna in slogovna dinamika v starejši slovenski književnosti
(v: Čas v besedi, 1963) svoje izhodišče preučevanja reformacijskega
slovstva pojasnjuje zlasti s stavki: »Vsaka stilna formacija predstavlja
torej določeno, v slogu izraženo in realizirano enotnost nazora o
svetu. […] Reformacijsko gibanje je prineslo v slovenski prostor toliko
novih principov, da je mogoče govoriti o povsem novi enotnosti
nazora o svetu in o novi podobi človeka. […] Temeljna protestantska
ideja o neposrednosti in subkjektivnosti religioznega že podira
mostove s srednjim vekom. […] Vis motrix Trubarjevega dela je etika,
ki temelji na čustvu, ljubezni, simpatiji in ljudskosti. Življenje hoče
napolniti z vsebino in veseljem ter v vsako situacijo vložiti nekaj
novega. Ta težnja se spaja s kulturno-reformno prizadevnostjo, ki
daleč presega samo versko-vzgojne smotre.« (35, 45–46, 48.) Po
Pogačnikovem sklepanju je Trubar svoj razpravljavski in pripove-
dovalski slog z razvidnim sosledjem parafraza, eksplikacija in ale-
gorija (oz. sentenca, nauk) razvil pod vplivom humanizma (ta se je
zgledoval pri antiki), Erazma in svetopisemskih besedil. Trubar svojo
pripoved stopnjuje s kopičenjem izrazov, za pisanje »uporablja
kmečko masivne, včasih kar prstene podobe«, zajema iz svojih
doživetij, vendar zapaženo razumsko opredeljuje, ne zahaja v mistič-
nost. »Čustven postane samo v trenutkih, ko se spomni domovine,
ker je samo ob njej totalno prizadet.« (49.)
Obsežno razpravo O stilni podobi slovenskega slovstva v obdobju
reformacije (revija Jezik in slovstvo 1967, št. 1 in 2) je objavil tudi v
nemščini (zbornik Abhandlungen über die slowenische Reformation, ur.
in izd. R. Trofenik, München 1968); v njej je podrobno razvil svoje
ugotovitve o raziskovani tematiki. Vključil jih je seveda tudi v Zgodo-
vino slovenskega slovstva (I, 1968).
316
razmerje do fevdalcev in za zavračanje kmečkih uporov. »Hotel je
ljudstvo v okviru slovensko govoreče cerkvene občine polagoma
preroditi […].« Se pravi: »Teocentrična vklenjenost je tu spoznala
potrebo po antropocentričnih konkretnostih.« V poglavju Zarodki
pesništva in pripovedništva (št. 10-11) Pogačnik opozarja na literarne
in estetske prvine v protestantskih pesmaricah in razpravno-poučnih
besedilih; zasnuje temelj za svoje nadaljnje temeljito raziskovanje teh
značilnosti.
V razpravi Miselna in slogovna dinamika v starejši slovenski književnosti
(v: Čas v besedi, 1963) svoje izhodišče preučevanja reformacijskega
slovstva pojasnjuje zlasti s stavki: »Vsaka stilna formacija predstavlja
torej določeno, v slogu izraženo in realizirano enotnost nazora o
svetu. […] Reformacijsko gibanje je prineslo v slovenski prostor toliko
novih principov, da je mogoče govoriti o povsem novi enotnosti
nazora o svetu in o novi podobi človeka. […] Temeljna protestantska
ideja o neposrednosti in subkjektivnosti religioznega že podira
mostove s srednjim vekom. […] Vis motrix Trubarjevega dela je etika,
ki temelji na čustvu, ljubezni, simpatiji in ljudskosti. Življenje hoče
napolniti z vsebino in veseljem ter v vsako situacijo vložiti nekaj
novega. Ta težnja se spaja s kulturno-reformno prizadevnostjo, ki
daleč presega samo versko-vzgojne smotre.« (35, 45–46, 48.) Po
Pogačnikovem sklepanju je Trubar svoj razpravljavski in pripove-
dovalski slog z razvidnim sosledjem parafraza, eksplikacija in ale-
gorija (oz. sentenca, nauk) razvil pod vplivom humanizma (ta se je
zgledoval pri antiki), Erazma in svetopisemskih besedil. Trubar svojo
pripoved stopnjuje s kopičenjem izrazov, za pisanje »uporablja
kmečko masivne, včasih kar prstene podobe«, zajema iz svojih
doživetij, vendar zapaženo razumsko opredeljuje, ne zahaja v mistič-
nost. »Čustven postane samo v trenutkih, ko se spomni domovine,
ker je samo ob njej totalno prizadet.« (49.)
Obsežno razpravo O stilni podobi slovenskega slovstva v obdobju
reformacije (revija Jezik in slovstvo 1967, št. 1 in 2) je objavil tudi v
nemščini (zbornik Abhandlungen über die slowenische Reformation, ur.
in izd. R. Trofenik, München 1968); v njej je podrobno razvil svoje
ugotovitve o raziskovani tematiki. Vključil jih je seveda tudi v Zgodo-
vino slovenskega slovstva (I, 1968).
316
