Page 319 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 319
DU[AN VOGLAR
Širšemu in celovitejšemu vplivu na akademsko in laiško razu-
mevanje značilnosti reformacijskega slovstva je bilo namenjeno
Pogačnikovo prikazovanje v 1. delu Zgodovine slovenskega slovstva.
Razdelek o reformacijski književnosti je ostal tako rekoč nepredelan
tudi v novi in razširjeni izdaji pregleda v treh knjigah (Slovenska
književnost I, Ljubljana 1998).
V svojem opisovanju reformacijskega dogajanja na takratnem
Slovenskem Pogačnik med drugim opozarja, da se je meščansko-
plemiška smer ogrevala za Luthrov nauk in da je plemiški stan
prevzel vodilno vlogo pri utrjevanju reformacije, medtem ko si je
kmečko-plebejska smer »poiskala nove oblike za izživljanje neza-
dovoljstva, med katerimi sta najbolj značilni štiftarstvo in prekr-
ščevalstvo (anabaptizem)«. Ob tem pa precej nejasno govori o okoli-
ščinah, v katerih je ponekod »kmečki stan pristopil« k protestan-
tizmu, ne oriše slovensko govorečega mestnega prebivalstva in ne
opozori na rudarska in železarska središča (Idrija, Kropa). Ne glede
na to Pogačnik zelo poudarja pomen Trubarjevega urejanja refor-
macijske »Cerkve slovenskega jezika«, zlasti še pomen njegovih teženj
po »notranjem povezovanju slovenskega ljudstva« in pomen njegove
skrbi za versko petje v slovenščini, branje knjig v slovenščini »pre-
prostim«, nepismenim Slovencem in izobraževanje otrok obeh spo-
lov in iz vseh stanov.
V poglavjih o idejni genezi slovenske reformacije piše tudi o
dunajskem humanizmu in deležu rojakov s slovenskega ozemlja v
njem, o italijanskem humanizmu, Petru Bonomu, švicarskih refor-
matorjih, Erazmu Rotterdamskem in Matiji Vlačiću - Flaciju, torej o
širšem prepletu evropskih humanističnih in reformacijskih duhov-
nih tokov, ki so vplivali tudi na Slovenskem in na podlagi katerih je
nastajala »Trubarjeva sinteza«. Omenja Trubarjevo sprejemanje
nekaterih prvin zwinglijevskega racionalizma, ne opozori pa na
pomen in vpliv Melanchthonovih stališč. Trubarjevo odločanje za
manj ali bolj dosledno sledenje württemberški luthrovski smeri in
nato Formuli concordiae pojasnjuje Pogačnik s položajem na Slo-
venskem, v katerem ni bilo opor za radikalnejše meščansko zwin-
glijevstvo in v katerem je bilo reformacijsko delovanje – od pridiganja
do izdajanja slovenskih knjig – odvisno od podpore in zaščite fevdal-
317
Širšemu in celovitejšemu vplivu na akademsko in laiško razu-
mevanje značilnosti reformacijskega slovstva je bilo namenjeno
Pogačnikovo prikazovanje v 1. delu Zgodovine slovenskega slovstva.
Razdelek o reformacijski književnosti je ostal tako rekoč nepredelan
tudi v novi in razširjeni izdaji pregleda v treh knjigah (Slovenska
književnost I, Ljubljana 1998).
V svojem opisovanju reformacijskega dogajanja na takratnem
Slovenskem Pogačnik med drugim opozarja, da se je meščansko-
plemiška smer ogrevala za Luthrov nauk in da je plemiški stan
prevzel vodilno vlogo pri utrjevanju reformacije, medtem ko si je
kmečko-plebejska smer »poiskala nove oblike za izživljanje neza-
dovoljstva, med katerimi sta najbolj značilni štiftarstvo in prekr-
ščevalstvo (anabaptizem)«. Ob tem pa precej nejasno govori o okoli-
ščinah, v katerih je ponekod »kmečki stan pristopil« k protestan-
tizmu, ne oriše slovensko govorečega mestnega prebivalstva in ne
opozori na rudarska in železarska središča (Idrija, Kropa). Ne glede
na to Pogačnik zelo poudarja pomen Trubarjevega urejanja refor-
macijske »Cerkve slovenskega jezika«, zlasti še pomen njegovih teženj
po »notranjem povezovanju slovenskega ljudstva« in pomen njegove
skrbi za versko petje v slovenščini, branje knjig v slovenščini »pre-
prostim«, nepismenim Slovencem in izobraževanje otrok obeh spo-
lov in iz vseh stanov.
V poglavjih o idejni genezi slovenske reformacije piše tudi o
dunajskem humanizmu in deležu rojakov s slovenskega ozemlja v
njem, o italijanskem humanizmu, Petru Bonomu, švicarskih refor-
matorjih, Erazmu Rotterdamskem in Matiji Vlačiću - Flaciju, torej o
širšem prepletu evropskih humanističnih in reformacijskih duhov-
nih tokov, ki so vplivali tudi na Slovenskem in na podlagi katerih je
nastajala »Trubarjeva sinteza«. Omenja Trubarjevo sprejemanje
nekaterih prvin zwinglijevskega racionalizma, ne opozori pa na
pomen in vpliv Melanchthonovih stališč. Trubarjevo odločanje za
manj ali bolj dosledno sledenje württemberški luthrovski smeri in
nato Formuli concordiae pojasnjuje Pogačnik s položajem na Slo-
venskem, v katerem ni bilo opor za radikalnejše meščansko zwin-
glijevstvo in v katerem je bilo reformacijsko delovanje – od pridiganja
do izdajanja slovenskih knjig – odvisno od podpore in zaščite fevdal-
317
