Page 320 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 320
PORTRETI
cev. Reformacijsko gibanje je bilo »izrazito religiozno«, vendar je
poudarjalo posameznikov stik z Božjo besedo in Bogom ter posa-
meznikovo odgovornost; razvijalo je humanistično »suverenizacijo
individua«, kakor pravi Pogačnik, kajti gibalna sila reformacijskih
prizadevanj je etos. Tudi »osebna kulturna prizadevnost« Trubarja
in drugih protestantov je odsev evropskega humanizma.
Temeljna ugotovitev Pogačnikovega analiziranja literarnosti re-
formacijskega slovstva je: »Jezik, ki zmore biblijo, je slovstveno zrel.«
Trubarjev slog v slovenskih kateheznih, dogmatskih, razpravnih,
razlagalnih in predgovornih besedilih osvetljuje Pogačnik kot že
razvit del sloga in retorike sočasnega evropskega humanizma ter
opaža vzporednice zlasti z načeli in pisanjem Erazma Rotterdam-
skega. Predvsem v Trubarjevih predgovorih odkriva tudi uporabo
razčlenjenih, subjektivno obarvanih primerjav in gradnje zgodb,
torej oblikovanje zametkov knjižnega pripovedništva v slovenščini.
Veliko pozornosti posveča Pogačnik pesemskim besedilom kot
najizrazitejšim reformacijskim literarnim enotam. Opozarja, da ima
péta pesem pri reformatorjih vlogo »oblikovanja človekove notra-
njosti« in izražanja njegove evangelijske vere. Verzifikator izhaja iz
predloge (verski nauk, svetopisemska pripoved), zato je njegov av-
torski delež »viden v kompoziciji kitice in v stavčni kompoziciji«;
toda ponekod, na primer z izpeljavo kakega nauka iz zgodbe ali s
polemiko z nasprotniki, se že bolj pomika v ospredje. Pogačnik pravi:
»V smer individualizacije pesniških besedil se je izrazito nagibal Jurij
Dalmatin. Ta proces je v njem podpiralo prepesnjevanje psalmov, ki
so s svojo pesniško strukturo zbujali in oblikovali diferenciran
estetski čut. Zato ni čudno, da se je v njegovi pesniški dejavnosti
dogodil prelom katehetične pesmi v osebno-religiozno izpoved ali
duhovno poezijo, ki neke transcendentalne odnose barva subjek-
tivno.« V tej zvezi omenja še Dalmatinov verzificirani Pasijon (1576).
Pogačnik tudi pojasnjuje premik v verzifikacijski tehniki: slovenski
pisci so, opirajoč se na domače ljudske pesmi, opustili neustrezno
silabično načelo (po njem je odločilno število zlogov, postavljanje
naglasa narekuje melodija) ter razvili akcentuacijsko, silabotonično
metrično strukturo, ki vsebuje enakomerno število zlogov in hkrati
upošteva naglaševanje zlogov v slovenskem jeziku ter iz tega izvira-
318
cev. Reformacijsko gibanje je bilo »izrazito religiozno«, vendar je
poudarjalo posameznikov stik z Božjo besedo in Bogom ter posa-
meznikovo odgovornost; razvijalo je humanistično »suverenizacijo
individua«, kakor pravi Pogačnik, kajti gibalna sila reformacijskih
prizadevanj je etos. Tudi »osebna kulturna prizadevnost« Trubarja
in drugih protestantov je odsev evropskega humanizma.
Temeljna ugotovitev Pogačnikovega analiziranja literarnosti re-
formacijskega slovstva je: »Jezik, ki zmore biblijo, je slovstveno zrel.«
Trubarjev slog v slovenskih kateheznih, dogmatskih, razpravnih,
razlagalnih in predgovornih besedilih osvetljuje Pogačnik kot že
razvit del sloga in retorike sočasnega evropskega humanizma ter
opaža vzporednice zlasti z načeli in pisanjem Erazma Rotterdam-
skega. Predvsem v Trubarjevih predgovorih odkriva tudi uporabo
razčlenjenih, subjektivno obarvanih primerjav in gradnje zgodb,
torej oblikovanje zametkov knjižnega pripovedništva v slovenščini.
Veliko pozornosti posveča Pogačnik pesemskim besedilom kot
najizrazitejšim reformacijskim literarnim enotam. Opozarja, da ima
péta pesem pri reformatorjih vlogo »oblikovanja človekove notra-
njosti« in izražanja njegove evangelijske vere. Verzifikator izhaja iz
predloge (verski nauk, svetopisemska pripoved), zato je njegov av-
torski delež »viden v kompoziciji kitice in v stavčni kompoziciji«;
toda ponekod, na primer z izpeljavo kakega nauka iz zgodbe ali s
polemiko z nasprotniki, se že bolj pomika v ospredje. Pogačnik pravi:
»V smer individualizacije pesniških besedil se je izrazito nagibal Jurij
Dalmatin. Ta proces je v njem podpiralo prepesnjevanje psalmov, ki
so s svojo pesniško strukturo zbujali in oblikovali diferenciran
estetski čut. Zato ni čudno, da se je v njegovi pesniški dejavnosti
dogodil prelom katehetične pesmi v osebno-religiozno izpoved ali
duhovno poezijo, ki neke transcendentalne odnose barva subjek-
tivno.« V tej zvezi omenja še Dalmatinov verzificirani Pasijon (1576).
Pogačnik tudi pojasnjuje premik v verzifikacijski tehniki: slovenski
pisci so, opirajoč se na domače ljudske pesmi, opustili neustrezno
silabično načelo (po njem je odločilno število zlogov, postavljanje
naglasa narekuje melodija) ter razvili akcentuacijsko, silabotonično
metrično strukturo, ki vsebuje enakomerno število zlogov in hkrati
upošteva naglaševanje zlogov v slovenskem jeziku ter iz tega izvira-
318
