Page 321 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 321
DU[AN VOGLAR
joče ritmične tendence. Za zgled navede Dalmatinove stihe (»Kri-
stusa mi vsi častimo« itn.), ki vsebujejo »izrazito trohejsko inercijo
in so vsi zapored osemzložni«, in zapiše: »Slovenski verz je potem-
takem že v reformaciji dosegel tisto ritmično strukturo, ki jo ima
tudi v XIX. stoletju.«
V svojo knjigo Starejše slovensko slovstvo (Ljubljana 1990) je Pogač-
nik pri obravnavanju obdobja reformacije uvrstil zanimivo poglavje
Etos kot družbena norma (str. 168–174). V njem med drugim veliko
razpravlja o vprašanju kmečkih uporov. Opozarja na Luthrovo
skrajno ostro obsojanje kmečkih uporov in ugotavlja, da sta tudi
Trubar in Dalmatin zavrnila takšno poseganje v ureditev Božjega
stvarstva. Vendar pa opaža »nekaj drugačnih razsežnosti in celo
odstopov«, kajti: »Trubarjevo in Dalmatinovo pojmovanje posluš-
nosti oblastem namreč ni podrejeno zgolj biblijski kozmologiji,
temveč tudi zgodovinskim dejstvom.« Trubar je sočutno govoril o
težkem življenju svojega podložniškega ljudstva in o ljudskem sa-
njanju o času, ko bi ne bilo dajatev in tlake, svojo solidarnost pa
dopolnil z žuganjem s »hudim koncem« fevdalnim gospodom, ki s
podložniki ravnajo nasilno in krivično. »Resnične pobude, ki so bile
vzrok za upor kmetov, so bile zunaj zakonov, ki jih priznava Trubar.
Socialna protislovja se s tem prenašajo na področje krščanskega
etosa. […] Tako je Trubar družbeni problem radikaliziral na razmerje
subjekt–Bog, kar je bil eden od temeljev protestantske ontologije.«
Na tej ravni se začne vrednotenje človekove dejavnosti v svetu s
stališča »absolutne pravičnosti«, ki se ne sprašuje, kdo je obtoženi,
temveč kaj je kot »moralno bitje«. Pogačnik sklene poglavje s stav-
kom: »Tema moralne konkretnosti biblijske etike na tuzemski ravni
je odgovor slovenske reformacije na pojav kmečkih uporov, obenem
pa je to tudi njen neodtujljivi sestavni del, ki je prešel v zgodovino
kot dejavnik napredka.«
Dušan Voglar
319
joče ritmične tendence. Za zgled navede Dalmatinove stihe (»Kri-
stusa mi vsi častimo« itn.), ki vsebujejo »izrazito trohejsko inercijo
in so vsi zapored osemzložni«, in zapiše: »Slovenski verz je potem-
takem že v reformaciji dosegel tisto ritmično strukturo, ki jo ima
tudi v XIX. stoletju.«
V svojo knjigo Starejše slovensko slovstvo (Ljubljana 1990) je Pogač-
nik pri obravnavanju obdobja reformacije uvrstil zanimivo poglavje
Etos kot družbena norma (str. 168–174). V njem med drugim veliko
razpravlja o vprašanju kmečkih uporov. Opozarja na Luthrovo
skrajno ostro obsojanje kmečkih uporov in ugotavlja, da sta tudi
Trubar in Dalmatin zavrnila takšno poseganje v ureditev Božjega
stvarstva. Vendar pa opaža »nekaj drugačnih razsežnosti in celo
odstopov«, kajti: »Trubarjevo in Dalmatinovo pojmovanje posluš-
nosti oblastem namreč ni podrejeno zgolj biblijski kozmologiji,
temveč tudi zgodovinskim dejstvom.« Trubar je sočutno govoril o
težkem življenju svojega podložniškega ljudstva in o ljudskem sa-
njanju o času, ko bi ne bilo dajatev in tlake, svojo solidarnost pa
dopolnil z žuganjem s »hudim koncem« fevdalnim gospodom, ki s
podložniki ravnajo nasilno in krivično. »Resnične pobude, ki so bile
vzrok za upor kmetov, so bile zunaj zakonov, ki jih priznava Trubar.
Socialna protislovja se s tem prenašajo na področje krščanskega
etosa. […] Tako je Trubar družbeni problem radikaliziral na razmerje
subjekt–Bog, kar je bil eden od temeljev protestantske ontologije.«
Na tej ravni se začne vrednotenje človekove dejavnosti v svetu s
stališča »absolutne pravičnosti«, ki se ne sprašuje, kdo je obtoženi,
temveč kaj je kot »moralno bitje«. Pogačnik sklene poglavje s stav-
kom: »Tema moralne konkretnosti biblijske etike na tuzemski ravni
je odgovor slovenske reformacije na pojav kmečkih uporov, obenem
pa je to tudi njen neodtujljivi sestavni del, ki je prešel v zgodovino
kot dejavnik napredka.«
Dušan Voglar
319
