Page 347 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 347
VOLKER DREHSEN
zgodovinskih okoliščin, na katere se je vedno mogoče odzvati na več
kot samo en način. Arogantno prepričanje, da so »prav Cerkve tiste,
ki lahko obvladujejo zapletene probleme političnega usmerjanja
moderni družb, je le klerikalna iluzija«.15 Od te iluzije se je treba v
cerkvi in teologiji posloviti tudi zato, ker so pojavne oblike religije
našle v sedanjosti svoj prevladujoči, pa čeprav protislovni, izraz v
nedogmatičnem in necerkvenem krščanstvu onkraj podedovanih
tipov sociološkega samoorganiziranja. Taka pojavna oblika krščan-
stva je nenazadnje zrasla iz prizadevanja, vključiti se v literarno-
zgodovinsko, naravoslovno, politično kulturo sodobnosti in zago-
toviti splošno sporočilnost krščanskih vsebin v življenjskem okolju,
ki se ne zaveda več svojih krščanskoreligioznih pogojev nastanka.
Namesto da bi podleglo skušnjavam biblicistične ali dogmatsko
avtoritarne obnovitve preteklega, si to krščanstvo zunaj cerkva in
sekt prizadeva upoštevati, da »ni več nobene absolutne etike«, ki bi
jo bilo »zdaj treba šele odkriti, temveč le obvladovanje različnih
posvetnih situacij […]. Ni tudi nobenega absolutnega etiziranja,
temveč le stalno spopadanje z materialno in človeško naravo.«16
Družbenozgodovinska dinamika
in nepogrešljivost sociologije
Toda neposredni etični poseg, ki bi se splošno veljavno lahko
skliceval na svoj krščanski izvor, ni nemogoč le zaradi večsmiselne
diferenciranosti zgodovine krščanstva in »protizgodovinskosti«
hermenevtskega kratkega stika med biblijskim svetom in sodob-
nostjo. Tudi odločilne sile družbe in kulture – znanost in gospo-
darstvo, pravo in družina, politika in umetnost17 – se v sodobnosti
izmikajo takemu etičnemu normiranju, sklicujoč se pri tem na
naravno pravo ali na posebno dinamiko naravnih zakonov na svojem
področju. V perspektivi kulturne prakse se vse kažejo kot »trdne
skale realnosti«, od katerih se brez učinka odbijajo vsi poizkusi
15 Graf, Klassiker, 572.
16 Troeltsch, Soziallehren, 986. O tem pregledno tudi Rendtorff.
17 Izčrpna analiza: Troeltsch, Bedeutung; tudi Drehsen, Normativität.
345
zgodovinskih okoliščin, na katere se je vedno mogoče odzvati na več
kot samo en način. Arogantno prepričanje, da so »prav Cerkve tiste,
ki lahko obvladujejo zapletene probleme političnega usmerjanja
moderni družb, je le klerikalna iluzija«.15 Od te iluzije se je treba v
cerkvi in teologiji posloviti tudi zato, ker so pojavne oblike religije
našle v sedanjosti svoj prevladujoči, pa čeprav protislovni, izraz v
nedogmatičnem in necerkvenem krščanstvu onkraj podedovanih
tipov sociološkega samoorganiziranja. Taka pojavna oblika krščan-
stva je nenazadnje zrasla iz prizadevanja, vključiti se v literarno-
zgodovinsko, naravoslovno, politično kulturo sodobnosti in zago-
toviti splošno sporočilnost krščanskih vsebin v življenjskem okolju,
ki se ne zaveda več svojih krščanskoreligioznih pogojev nastanka.
Namesto da bi podleglo skušnjavam biblicistične ali dogmatsko
avtoritarne obnovitve preteklega, si to krščanstvo zunaj cerkva in
sekt prizadeva upoštevati, da »ni več nobene absolutne etike«, ki bi
jo bilo »zdaj treba šele odkriti, temveč le obvladovanje različnih
posvetnih situacij […]. Ni tudi nobenega absolutnega etiziranja,
temveč le stalno spopadanje z materialno in človeško naravo.«16
Družbenozgodovinska dinamika
in nepogrešljivost sociologije
Toda neposredni etični poseg, ki bi se splošno veljavno lahko
skliceval na svoj krščanski izvor, ni nemogoč le zaradi večsmiselne
diferenciranosti zgodovine krščanstva in »protizgodovinskosti«
hermenevtskega kratkega stika med biblijskim svetom in sodob-
nostjo. Tudi odločilne sile družbe in kulture – znanost in gospo-
darstvo, pravo in družina, politika in umetnost17 – se v sodobnosti
izmikajo takemu etičnemu normiranju, sklicujoč se pri tem na
naravno pravo ali na posebno dinamiko naravnih zakonov na svojem
področju. V perspektivi kulturne prakse se vse kažejo kot »trdne
skale realnosti«, od katerih se brez učinka odbijajo vsi poizkusi
15 Graf, Klassiker, 572.
16 Troeltsch, Soziallehren, 986. O tem pregledno tudi Rendtorff.
17 Izčrpna analiza: Troeltsch, Bedeutung; tudi Drehsen, Normativität.
345
