Page 61 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 61
GIANFRANCO HOFER
red, značilen za confessio gallicana, ki je bila takrat razširjena po
Franciji. Organizacija valdenskih Cerkva še vedno temelji na sinodah,
skupnostih pod vodstvom pastorjev in diakonov, »v skladu z običaji
starodavne Cerkve«.7 Ker so se novi pastorji izobraževali večinoma v
Ženevi, se je tudi do tedaj bolj svoboden kult valdencev približal
kultu kalvinistične reforme. V Italiji je po valdencih s prisilnim
pokatoličevanjem in pravimi pokoli v Provansi, Piemontu in Kala-
briji udarila protireformacija. Valdenskemu jedru v Piemontu je
uspelo odvrniti nevarnost, da bi jih prepovedali; k temu je pripo-
mogel politični položaj Savojskega vojvodstva, ki je takrat uspešno
krmarilo med velikimi silami Francijo in Anglijo, valdenci pa so bili
njegovi podložniki. Še pomembnejši dejavnik pa je bilo njihovo
vztrajno kljubovanje, ki jim je omogočilo sporazum o toleranci z
vojvodami. Organizacijske in doktrinarne vezi z Ženevo so se utrdile
po kugi leta 1630, ko so pomrli skoraj vsi pastorji valdenskih dolin
in so jih prišli nadomestit novi iz Ženeve, spričo česar se je kot jezik
kateheze in bogoslužja utrdila francoščina.
V mednarodnem kontekstu verskih vojn v drugi polovici 17.
stoletja je bilo mogoče beležiti vrh pritiska na valdence, ki so jih
silili k spreobrnitvi, zaradi česar so se mnogi neupogljivi verniki
razbežali. Iz pregnanstva so se vrnili leta 1689 v pravem vojaškem
korpusu tisočih oseb z dolgim pohodom, ki so ga v okviru političnih
sporazumov s Piemontom, takrat usmerjenim k Franciji, pripravili
in podprli Angleži ter Viljem Oranski in Nizozemci. Gre za »Slavno
vrnitev v domovino«, ki je po imenu in pomenu blizu »Slavni
revoluciji« v Angliji leta 1588. Dogodek je kljub težavam in dolgo-
trajnim poskusom absorbiranja zaznamoval dokončno utrditev
valdencev v Piemontu. Tu so bili tako rekoč v etnični in verski osami.
Omenjeni kmečki svet, ki so ga evropska gibanja poznala in ščitila,
je bil kulturno in versko povezan s Švico, kjer so se predvsem v
Ženevi, Baslu in Lausanni izobraževali pastorji, pa tudi z Anglijo,
Nizozemsko, Nemčijo in Francijo.
Francoska revolucija in Napoleonov čas sta s Cisalpinskim kralje-
stvom v Italiji prinesla veter svobode, ko sta sprva pometla z vsemi
7 Gl. člen 31 Veroizpovedi iz leta 1662.
59
red, značilen za confessio gallicana, ki je bila takrat razširjena po
Franciji. Organizacija valdenskih Cerkva še vedno temelji na sinodah,
skupnostih pod vodstvom pastorjev in diakonov, »v skladu z običaji
starodavne Cerkve«.7 Ker so se novi pastorji izobraževali večinoma v
Ženevi, se je tudi do tedaj bolj svoboden kult valdencev približal
kultu kalvinistične reforme. V Italiji je po valdencih s prisilnim
pokatoličevanjem in pravimi pokoli v Provansi, Piemontu in Kala-
briji udarila protireformacija. Valdenskemu jedru v Piemontu je
uspelo odvrniti nevarnost, da bi jih prepovedali; k temu je pripo-
mogel politični položaj Savojskega vojvodstva, ki je takrat uspešno
krmarilo med velikimi silami Francijo in Anglijo, valdenci pa so bili
njegovi podložniki. Še pomembnejši dejavnik pa je bilo njihovo
vztrajno kljubovanje, ki jim je omogočilo sporazum o toleranci z
vojvodami. Organizacijske in doktrinarne vezi z Ženevo so se utrdile
po kugi leta 1630, ko so pomrli skoraj vsi pastorji valdenskih dolin
in so jih prišli nadomestit novi iz Ženeve, spričo česar se je kot jezik
kateheze in bogoslužja utrdila francoščina.
V mednarodnem kontekstu verskih vojn v drugi polovici 17.
stoletja je bilo mogoče beležiti vrh pritiska na valdence, ki so jih
silili k spreobrnitvi, zaradi česar so se mnogi neupogljivi verniki
razbežali. Iz pregnanstva so se vrnili leta 1689 v pravem vojaškem
korpusu tisočih oseb z dolgim pohodom, ki so ga v okviru političnih
sporazumov s Piemontom, takrat usmerjenim k Franciji, pripravili
in podprli Angleži ter Viljem Oranski in Nizozemci. Gre za »Slavno
vrnitev v domovino«, ki je po imenu in pomenu blizu »Slavni
revoluciji« v Angliji leta 1588. Dogodek je kljub težavam in dolgo-
trajnim poskusom absorbiranja zaznamoval dokončno utrditev
valdencev v Piemontu. Tu so bili tako rekoč v etnični in verski osami.
Omenjeni kmečki svet, ki so ga evropska gibanja poznala in ščitila,
je bil kulturno in versko povezan s Švico, kjer so se predvsem v
Ženevi, Baslu in Lausanni izobraževali pastorji, pa tudi z Anglijo,
Nizozemsko, Nemčijo in Francijo.
Francoska revolucija in Napoleonov čas sta s Cisalpinskim kralje-
stvom v Italiji prinesla veter svobode, ko sta sprva pometla z vsemi
7 Gl. člen 31 Veroizpovedi iz leta 1662.
59
