Page 64 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 64
RAZPRAVE, [TUDIJE
S prvo svetovno vojno ter pridružitvijo Trsta in Istre Italiji so
valdenci prišli v Trst, kjer so naleteli na sorodno reformirano švicar-
sko skupnost, tam naseljeno že od 18. stoletja. S sporazumom, ki
jih je združil, je srednjeveška bazilika San Silvestro, sedež omenjene
skupnosti, postala tudi sedež valdenske skupnosti. Priseljenci so bili
vojaki, funkcionarji in trgovci, ki so prišli v pristaniško mesto in
prestolnico nove dežele Julijske krajine. Nadaljevalo se je tudi po-
svetno sodelovanje med Švicarji in luteranci, že prej razširjenimi v
Gorici in v Istri, v Reki, Pulju in Opatiji.
V obdobju takoj po vojni je fašistična oblast leta 1929 sklenila
konkordat z Vatikanom; Rimskokatoliška cerkev je bila razglašena
za državno in valdenci so bili v ozračju, ki se je nagibalo k raz-
mišljanju o protestantizmu kot o tujku v telesu italijanskega naroda,
priznani med »priključenimi kulti«. Podreditev, ki jo je nalagal
politični položaj, je omejila, a ni izključila stikov protestantov s
tujino in z ekumenskim gibanjem ter teološkim raziskovanjem pod
takratnim vplivom Karla Bartha, ki je valdensko teologijo v Italiji
začelo usmerjati v podtalno delovanje.
Po drugi svetovni vojni je bil Mussolinijev konkordat z Rimsko-
katoliško cerkvijo vključen v državno ustavo s členom 8, kar so
dopolnili tako imenovani »sporazumi« z drugimi veroizpovedmi v
členu 7. Ti so ostali zgolj na papirju vse do novega konkordata leta
1984, v času, ko je v Italiji, kjer je že dolgo vladala katoliška stranka
Krščanske demokracije, prevladovalo ozračje »hladne vojne«. Za
valdence je bilo to obdobje svetovnega ekumenskega odprtja, v
znamenju stikov predvsem s srednjo in severno Evropo, ter povezano
s širšim mednarodnim protestantskim svetom. V Italiji je ekumen-
sko pot med protestantskimi cerkvami leta 1965 spet zastavil Evan-
gelijski kongres v Rimu, kjer so bile navzoče protestantske skupnosti
v Italiji, dejavne od razglasitve kraljestva oziroma ustanovljene v
okoliščinah tistega časa, pa tudi druge, ki so se sčasoma razširile.
V času II. vatikanskega koncila so valdenci pozorno spremljali
prizadevanja za prenovo Rimskokatoliške cerkve; okrepili so se
uradni stiki s »temeljnimi skupnostmi«, ki so se zavzemale za
radikalno cerkveno prenovo in so bile dejavne na družbenem pod-
ročju. Po mučnem letu 1968 se je v tistem času izostril tudi čut za
62
S prvo svetovno vojno ter pridružitvijo Trsta in Istre Italiji so
valdenci prišli v Trst, kjer so naleteli na sorodno reformirano švicar-
sko skupnost, tam naseljeno že od 18. stoletja. S sporazumom, ki
jih je združil, je srednjeveška bazilika San Silvestro, sedež omenjene
skupnosti, postala tudi sedež valdenske skupnosti. Priseljenci so bili
vojaki, funkcionarji in trgovci, ki so prišli v pristaniško mesto in
prestolnico nove dežele Julijske krajine. Nadaljevalo se je tudi po-
svetno sodelovanje med Švicarji in luteranci, že prej razširjenimi v
Gorici in v Istri, v Reki, Pulju in Opatiji.
V obdobju takoj po vojni je fašistična oblast leta 1929 sklenila
konkordat z Vatikanom; Rimskokatoliška cerkev je bila razglašena
za državno in valdenci so bili v ozračju, ki se je nagibalo k raz-
mišljanju o protestantizmu kot o tujku v telesu italijanskega naroda,
priznani med »priključenimi kulti«. Podreditev, ki jo je nalagal
politični položaj, je omejila, a ni izključila stikov protestantov s
tujino in z ekumenskim gibanjem ter teološkim raziskovanjem pod
takratnim vplivom Karla Bartha, ki je valdensko teologijo v Italiji
začelo usmerjati v podtalno delovanje.
Po drugi svetovni vojni je bil Mussolinijev konkordat z Rimsko-
katoliško cerkvijo vključen v državno ustavo s členom 8, kar so
dopolnili tako imenovani »sporazumi« z drugimi veroizpovedmi v
členu 7. Ti so ostali zgolj na papirju vse do novega konkordata leta
1984, v času, ko je v Italiji, kjer je že dolgo vladala katoliška stranka
Krščanske demokracije, prevladovalo ozračje »hladne vojne«. Za
valdence je bilo to obdobje svetovnega ekumenskega odprtja, v
znamenju stikov predvsem s srednjo in severno Evropo, ter povezano
s širšim mednarodnim protestantskim svetom. V Italiji je ekumen-
sko pot med protestantskimi cerkvami leta 1965 spet zastavil Evan-
gelijski kongres v Rimu, kjer so bile navzoče protestantske skupnosti
v Italiji, dejavne od razglasitve kraljestva oziroma ustanovljene v
okoliščinah tistega časa, pa tudi druge, ki so se sčasoma razširile.
V času II. vatikanskega koncila so valdenci pozorno spremljali
prizadevanja za prenovo Rimskokatoliške cerkve; okrepili so se
uradni stiki s »temeljnimi skupnostmi«, ki so se zavzemale za
radikalno cerkveno prenovo in so bile dejavne na družbenem pod-
ročju. Po mučnem letu 1968 se je v tistem času izostril tudi čut za
62
