Page 58 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 58
RAZPRAVE, [TUDIJE
Umiliati in Arnaldisti ustvarili okolje, primerno za širjenje delovanja
tistih, ki so se imenovali »Poveri lombardi« in so se navezovali na
izkušnjo iz Lyona. Razglašali so duhovne zahteve, podobne onim, ki
jih je nedolgo zatem in nemara tudi na njihovi podlagi zagovarjal
Frančišek Asiški. Valdès in Frančišek sta iskala papeževo odobritev;
prvi že na III. lateranskem koncilu leta 1179, kjer so ga skupaj z
njegovimi privrženci s prezirom označili za nevedneža. Obsodila sta
ga šele Lucij III. na okrajnem koncilu v Veroni leta 1184 ter IV.
lateranski koncil leta 1215, zaradi česar je na svoji poti še naprej
iskal privolitve. Frančišek je stopal po poti podreditve Cerkvi, najprej
z ustanovitvijo reda leta 1209 in nato še s papeževo potrditvijo
redovnih pravil leta 1223.
V življenju gibanja, ki ga je ustanovil Valdès, je bila pomembna
razprava na srečanju v Bergamu leta 1218 med šestimi »ubogimi iz
Lyona« in šestimi »ubogimi Lombardijci«. Znana je iz poročila,
poslanega v Nemčijo, ki razkriva že obsežno evropsko mrežo valden-
cev, kakor so bili znani že tedaj. »Societas valdesiana« se je ukvarjala z
dušnim pastirstvom, uboštvom in delom, poroko, krstom, Gospo-
dovo večerjo in Svetim pismom, pri čemer njeni poudarki sicer niso
bili enoglasni, a so se nedvomno razlikovali od načel v Rimski cerkvi.
Valdenci se v okviru svoje verske izkušnje sprva niso hoteli ločiti od
Cerkve; njeno obredje so spoštovali in niso dvomili o temeljnih
načelih njenega izročila.2 Sestajali so se predvsem v družinskih
krogih in v majhnih študijskih ter molilnih skupinah, imenovanih
sholae, v središču njihove misli pa so bili branje Biblije v živem jeziku,
pridiganje evangelija, preprosta vera, ki se je zrcalila v apostolskem
kredu in evangelijski etiki, ter želja po revni Cerkvi, skladni s svojimi
začetki. Opisovali so jih kot preproste in zmerne ljudi, ki so se
preživljali z različnimi poklici.3 Katoliške dogmatike niso spreminjali
in so ji sledili, če je bila skladna s Svetim pismom. Tako niso priznavali
vic, častili so samo Boga in Kristusa ter niso prisegali s sklicevanjem
2 Glej veroizpoved Valdèsa v Enchiridon Fontium Valdesinum, I, aux soins de Giovanni
Gonnet, Claudiana, Torino 1958, str. 32–36; za prve zapise valdencev in o
valdencih do leta 1218 glej tudi knjigo, urejeno leta 1998.
3 Gl. Ernesto Comba, Storia dei Valdesi, Claudiana, Torre Pellice, 1934, poročilo
»Inkvizitorja iz Passaua« na str. 54–55.
56
Umiliati in Arnaldisti ustvarili okolje, primerno za širjenje delovanja
tistih, ki so se imenovali »Poveri lombardi« in so se navezovali na
izkušnjo iz Lyona. Razglašali so duhovne zahteve, podobne onim, ki
jih je nedolgo zatem in nemara tudi na njihovi podlagi zagovarjal
Frančišek Asiški. Valdès in Frančišek sta iskala papeževo odobritev;
prvi že na III. lateranskem koncilu leta 1179, kjer so ga skupaj z
njegovimi privrženci s prezirom označili za nevedneža. Obsodila sta
ga šele Lucij III. na okrajnem koncilu v Veroni leta 1184 ter IV.
lateranski koncil leta 1215, zaradi česar je na svoji poti še naprej
iskal privolitve. Frančišek je stopal po poti podreditve Cerkvi, najprej
z ustanovitvijo reda leta 1209 in nato še s papeževo potrditvijo
redovnih pravil leta 1223.
V življenju gibanja, ki ga je ustanovil Valdès, je bila pomembna
razprava na srečanju v Bergamu leta 1218 med šestimi »ubogimi iz
Lyona« in šestimi »ubogimi Lombardijci«. Znana je iz poročila,
poslanega v Nemčijo, ki razkriva že obsežno evropsko mrežo valden-
cev, kakor so bili znani že tedaj. »Societas valdesiana« se je ukvarjala z
dušnim pastirstvom, uboštvom in delom, poroko, krstom, Gospo-
dovo večerjo in Svetim pismom, pri čemer njeni poudarki sicer niso
bili enoglasni, a so se nedvomno razlikovali od načel v Rimski cerkvi.
Valdenci se v okviru svoje verske izkušnje sprva niso hoteli ločiti od
Cerkve; njeno obredje so spoštovali in niso dvomili o temeljnih
načelih njenega izročila.2 Sestajali so se predvsem v družinskih
krogih in v majhnih študijskih ter molilnih skupinah, imenovanih
sholae, v središču njihove misli pa so bili branje Biblije v živem jeziku,
pridiganje evangelija, preprosta vera, ki se je zrcalila v apostolskem
kredu in evangelijski etiki, ter želja po revni Cerkvi, skladni s svojimi
začetki. Opisovali so jih kot preproste in zmerne ljudi, ki so se
preživljali z različnimi poklici.3 Katoliške dogmatike niso spreminjali
in so ji sledili, če je bila skladna s Svetim pismom. Tako niso priznavali
vic, častili so samo Boga in Kristusa ter niso prisegali s sklicevanjem
2 Glej veroizpoved Valdèsa v Enchiridon Fontium Valdesinum, I, aux soins de Giovanni
Gonnet, Claudiana, Torino 1958, str. 32–36; za prve zapise valdencev in o
valdencih do leta 1218 glej tudi knjigo, urejeno leta 1998.
3 Gl. Ernesto Comba, Storia dei Valdesi, Claudiana, Torre Pellice, 1934, poročilo
»Inkvizitorja iz Passaua« na str. 54–55.
56
