Page 57 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 57
Gianfranco Hofer
VALDENCI V ITALIJI
Cerkev, ki prihaja od dale~
Zgodovina italijanskih valdencev1 se začenja zdavnaj pred Luth-
rovo reformacijo. Zametki enega izmed tako imenovanih »krivo-
verskih« srednjeveških gibanj segajo namreč nazaj do 11. stoletja. Če
so znotraj srednjeveških gibanj verskega oporečništva katari, ki so
podedovali antične oblike filozofskega in teološkega dualizma,
dvomili o doktrinalnih naukih, so drugi spet čutili močno potrebo
po uboštvu in bolj evangelijski razsežnosti Cerkve, ki so jo kot
institucijo sprejemali. Ta gibanja so temeljila na zahtevi po nepo-
srednem branju evangelijev, daleč od močne in bogate klerikalne
Cerkve, ki je bila po Konstantinovem zasuku povezana s posvetno
oblastjo in jo je na ozemlju karolinškega rimskega imperija vodil
zahodni patriarh, njene disciplinarne in strukturalne značilnosti pa
so z reformo papeža Gregorja VII. postajale vedno bolj centralistične.
V okvir drugega tipa sodi gibanje, ki ga je v drugi polovici 11. stoletja
v Lyonu začel Valdès, trgovec, ki se je potem, ko je svoje imetje razdelil
med reveže, odločil, posvetiti spoznavanju evangelija in prostemu
pridiganju s svojimi pristaši. Ti so se imenovali »i Poveri di Lione« in
k njim so lahko pristopile tudi ženske. V bližnji Lombardiji so t. i.
1 Zgoščeno zgodovino valdencev, potrebno za orientacijo med nadvse številnimi
objavami o tem predmetu (več kot 4000), podaja nedavno objavljena knjiga
Giorgio Tourn, I Valdesi. La singolare vicenda di un popolo-chiesa, ed Claudiana,
Torino, 1993 (3). Delo je prevedeno v angleški, nemški, francoski, španski in
nizozemski jezik, na koncu pa prinaša tudi obsežno in smiselno urejeno
bibliografijo. Še posebej za srednji vek glej: Grado Giovanni Merlo, Valdo, L’eretico
di Lione, Claudiana, Torino, 2010; str. 111-118. Od leta 1884 nepretrgoma objavlja
študije Bulletin de la Societé d’Histoire Vaudoise (od 1904 v italijanščini), in sicer v
dodatkih, ki jih vsako leto objavljajo ob praznovanju 17. februarja.
55
VALDENCI V ITALIJI
Cerkev, ki prihaja od dale~
Zgodovina italijanskih valdencev1 se začenja zdavnaj pred Luth-
rovo reformacijo. Zametki enega izmed tako imenovanih »krivo-
verskih« srednjeveških gibanj segajo namreč nazaj do 11. stoletja. Če
so znotraj srednjeveških gibanj verskega oporečništva katari, ki so
podedovali antične oblike filozofskega in teološkega dualizma,
dvomili o doktrinalnih naukih, so drugi spet čutili močno potrebo
po uboštvu in bolj evangelijski razsežnosti Cerkve, ki so jo kot
institucijo sprejemali. Ta gibanja so temeljila na zahtevi po nepo-
srednem branju evangelijev, daleč od močne in bogate klerikalne
Cerkve, ki je bila po Konstantinovem zasuku povezana s posvetno
oblastjo in jo je na ozemlju karolinškega rimskega imperija vodil
zahodni patriarh, njene disciplinarne in strukturalne značilnosti pa
so z reformo papeža Gregorja VII. postajale vedno bolj centralistične.
V okvir drugega tipa sodi gibanje, ki ga je v drugi polovici 11. stoletja
v Lyonu začel Valdès, trgovec, ki se je potem, ko je svoje imetje razdelil
med reveže, odločil, posvetiti spoznavanju evangelija in prostemu
pridiganju s svojimi pristaši. Ti so se imenovali »i Poveri di Lione« in
k njim so lahko pristopile tudi ženske. V bližnji Lombardiji so t. i.
1 Zgoščeno zgodovino valdencev, potrebno za orientacijo med nadvse številnimi
objavami o tem predmetu (več kot 4000), podaja nedavno objavljena knjiga
Giorgio Tourn, I Valdesi. La singolare vicenda di un popolo-chiesa, ed Claudiana,
Torino, 1993 (3). Delo je prevedeno v angleški, nemški, francoski, španski in
nizozemski jezik, na koncu pa prinaša tudi obsežno in smiselno urejeno
bibliografijo. Še posebej za srednji vek glej: Grado Giovanni Merlo, Valdo, L’eretico
di Lione, Claudiana, Torino, 2010; str. 111-118. Od leta 1884 nepretrgoma objavlja
študije Bulletin de la Societé d’Histoire Vaudoise (od 1904 v italijanščini), in sicer v
dodatkih, ki jih vsako leto objavljajo ob praznovanju 17. februarja.
55
