Page 59 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 59
GIANFRANCO HOFER
na Boga. Ker so jih preganjali in prisilili, da so na zunaj obiskovali
tradicionalno Cerkev, so jih obiskovali ugledni bratje, ki se jih je
prijelo ime »barba«, stric v izvirnem pomenu, izučeni v »sholah«
znotraj gibanja. Ker so si kmalu morali urediti cerkveno strukturo,
so sledili tradicionalnemu vzorcu z diakoni, prezbitri in škofi, med
katerimi je majoralis vodil generalni kapitelj (kasneje sinodo), ki se je
večkrat sestal v Lombardiji.
Privrženci Valdèsa, ki so po evangelijskem pozivu pridigali v parih,
so se z mrežo zavetišč razširili v Provansi, Languedocu, Piemontu in
Lombardiji. Še posebej po križarski vojni 1206–1207, ki jih je pri-
zadela, saj so bili kot krivoverci izenačeni s katari, jih najdemo v
Nemčiji, na Češkem, v Avstriji, na donavskem območju, pa tudi v
južni Italiji, v Kalabriji in Pugliji, kjer so jim delo dali krajevni
gospodje. Gre torej za versko tkivo, ki ni bilo povsem homogeno in
so ga označili za krivoverstvo ter ga včasih mešali s čarovništvom.
Skupnosti so se skozi stoletja širile in ohranjale pri življenju na
skrivaj. »Socii« so se zbirali v svojih hišah, v »sholah«, ki so kljub
težavam s komunikacijami, značilnim za tisti čas, ohranile medse-
bojno povezanost, saj sta jih vezala evangelijsko bistvo in sklicevanje
na skupno poreklo.
Jedro valdencev je ostalo trdno zakoreninjeno v zahodnih Alpah,
tako na francoski strani Dofineje kakor na italijanski strani, kjer so
našli zatočišče pred preganjanjem in kjer so bili krajevni gospodje
do njih sprva prizanesljivi, ker so imeli korist od njihovega dela. Gre
torej za območje, ki je bilo odmaknjeno, a po drugi strani blizu
prometnih poti med Italijo, Francijo ter srednjo oziroma severno
Evropo. Kmečke skupnosti s samostojnim življenjem pod vodstvom
starost, ki so imeli vlogo vodnikov pri branju svetopisemskih odlom-
kov v provansalskem jeziku,4 ter pri molitvah v okviru družinskih
jeder in širših občih srečanj, so spričo teh zborov delovale kot Cerkev.
Ohranile so poteze izvirnega misijonarskega vzgona, pri čemer so
bile vsaj delno obveščene o tem, kaj se dogaja daleč stran, na primer
na Češkem, v deželi, iz katere so dobivali dokumente in s katero so
4 Tam, str. 90-95: z drugo pomembno literaturo v starem provansalskem jeziku,
še posebej prevodi svetopisemskih odlomkov, zgledno prozo, nagovarjanji, spisi
v verzih.
57
na Boga. Ker so jih preganjali in prisilili, da so na zunaj obiskovali
tradicionalno Cerkev, so jih obiskovali ugledni bratje, ki se jih je
prijelo ime »barba«, stric v izvirnem pomenu, izučeni v »sholah«
znotraj gibanja. Ker so si kmalu morali urediti cerkveno strukturo,
so sledili tradicionalnemu vzorcu z diakoni, prezbitri in škofi, med
katerimi je majoralis vodil generalni kapitelj (kasneje sinodo), ki se je
večkrat sestal v Lombardiji.
Privrženci Valdèsa, ki so po evangelijskem pozivu pridigali v parih,
so se z mrežo zavetišč razširili v Provansi, Languedocu, Piemontu in
Lombardiji. Še posebej po križarski vojni 1206–1207, ki jih je pri-
zadela, saj so bili kot krivoverci izenačeni s katari, jih najdemo v
Nemčiji, na Češkem, v Avstriji, na donavskem območju, pa tudi v
južni Italiji, v Kalabriji in Pugliji, kjer so jim delo dali krajevni
gospodje. Gre torej za versko tkivo, ki ni bilo povsem homogeno in
so ga označili za krivoverstvo ter ga včasih mešali s čarovništvom.
Skupnosti so se skozi stoletja širile in ohranjale pri življenju na
skrivaj. »Socii« so se zbirali v svojih hišah, v »sholah«, ki so kljub
težavam s komunikacijami, značilnim za tisti čas, ohranile medse-
bojno povezanost, saj sta jih vezala evangelijsko bistvo in sklicevanje
na skupno poreklo.
Jedro valdencev je ostalo trdno zakoreninjeno v zahodnih Alpah,
tako na francoski strani Dofineje kakor na italijanski strani, kjer so
našli zatočišče pred preganjanjem in kjer so bili krajevni gospodje
do njih sprva prizanesljivi, ker so imeli korist od njihovega dela. Gre
torej za območje, ki je bilo odmaknjeno, a po drugi strani blizu
prometnih poti med Italijo, Francijo ter srednjo oziroma severno
Evropo. Kmečke skupnosti s samostojnim življenjem pod vodstvom
starost, ki so imeli vlogo vodnikov pri branju svetopisemskih odlom-
kov v provansalskem jeziku,4 ter pri molitvah v okviru družinskih
jeder in širših občih srečanj, so spričo teh zborov delovale kot Cerkev.
Ohranile so poteze izvirnega misijonarskega vzgona, pri čemer so
bile vsaj delno obveščene o tem, kaj se dogaja daleč stran, na primer
na Češkem, v deželi, iz katere so dobivali dokumente in s katero so
4 Tam, str. 90-95: z drugo pomembno literaturo v starem provansalskem jeziku,
še posebej prevodi svetopisemskih odlomkov, zgledno prozo, nagovarjanji, spisi
v verzih.
57
