Page 63 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 63
GIANFRANCO HOFER
reformo 16. stoletja in ji dati zalet. V valdenskih skupnostih se ta čas
kaže dokaj očitno z duhovno prenovo ter povečanjem družbenega
ter dobrodelnega delovanja. »Raznašalci« so širili Biblijo in ponesli
svoje sporočilo v vse italijanske pokrajine, skupnosti so rasle, v
Torinu, Firencah in Rimu so gradili svetišča. V skromnem kmečkem
svetu valdenskih dolin je bilo vedno veliko zanimanja za ne zgolj
versko izobraževanje, ki je bilo v primerjavi z okolico pa tudi nasploh
z ostalo Italijo na občutno višji ravni.
V Torinu so ustanovili založbo Claudiana, ki je še danes dejavna
in je, poleg tega da je obogatila razmislek in loco, v Italijo prinesla
protestantske vire in kulturo. Teološka fakulteta je najprej v kraju
Torre Pellice v Piemontu, potem v Firencah, ki so bile kratek čas
prestolnica Italije, in po prvi svetovni vojni v Rimu, spodbujala
teološke študije ter ohranjala žive stike s srednjo in severno Evropo.
S tem se je kulturno zakoreninila v Italiji, kjer je bilo konec 19.
stoletja s kulturnimi krožki in ustanovitvijo svobodnih Cerkva čutiti
veliko zanimanje za protestantizem, tudi zavoljo iskanja avtonomne
nacionalne poti. Valdenska fakulteta, nujno potrebna za izobra-
ževanje pastorjev in za teološko navzočnost, usposobljeno v Italiji,
je najprej sledila miselnim smernicam protestantskega sveta pre-
bujenja ter kasneje liberalni smeri, torej navezani na Bartha, z
izvirnimi italijanskimi teološkimi glasovi znotraj in zunaj fakultete.
Poskus združitve s svobodnimi Cerkvami v Italiji takrat ni bil
uspešen; valdenci so nadaljevali z evangelizacijo Italije v okviru
»avtonomne misijonarske družbe«. Ob ekumenizmu, zastavljenem
v protestantskem svetu že od druge polovice 19. stoletja, so prispevali
k ohranjanju sodelovanja tudi z drugimi protestantskimi veroizpo-
vedmi, ki so medtem prišle v Italijo iz tujine.
Od druge polovice 19. do začetka 20. stoletja so velike ekonomske
zagate sprožile močne migracije, še posebej proti Severni in Južni
Ameriki, ki so takrat zaznamovale vso Italijo in tudi valdenske
doline. Izseljenci so v Urugvaju in Argentini v spremstvu pastorjev
in učiteljev podprli ustanovitev močne Cerkve »dvojčice«, ki še vedno
obstaja v teh dveh južnoameriških državah in je tudi formalno trdno
povezana z italijanskimi valdenci v Sinodi, najvišjem valdenskem
organu, ki ima dve zasedanji, evropsko in južnoameriško.
61
reformo 16. stoletja in ji dati zalet. V valdenskih skupnostih se ta čas
kaže dokaj očitno z duhovno prenovo ter povečanjem družbenega
ter dobrodelnega delovanja. »Raznašalci« so širili Biblijo in ponesli
svoje sporočilo v vse italijanske pokrajine, skupnosti so rasle, v
Torinu, Firencah in Rimu so gradili svetišča. V skromnem kmečkem
svetu valdenskih dolin je bilo vedno veliko zanimanja za ne zgolj
versko izobraževanje, ki je bilo v primerjavi z okolico pa tudi nasploh
z ostalo Italijo na občutno višji ravni.
V Torinu so ustanovili založbo Claudiana, ki je še danes dejavna
in je, poleg tega da je obogatila razmislek in loco, v Italijo prinesla
protestantske vire in kulturo. Teološka fakulteta je najprej v kraju
Torre Pellice v Piemontu, potem v Firencah, ki so bile kratek čas
prestolnica Italije, in po prvi svetovni vojni v Rimu, spodbujala
teološke študije ter ohranjala žive stike s srednjo in severno Evropo.
S tem se je kulturno zakoreninila v Italiji, kjer je bilo konec 19.
stoletja s kulturnimi krožki in ustanovitvijo svobodnih Cerkva čutiti
veliko zanimanje za protestantizem, tudi zavoljo iskanja avtonomne
nacionalne poti. Valdenska fakulteta, nujno potrebna za izobra-
ževanje pastorjev in za teološko navzočnost, usposobljeno v Italiji,
je najprej sledila miselnim smernicam protestantskega sveta pre-
bujenja ter kasneje liberalni smeri, torej navezani na Bartha, z
izvirnimi italijanskimi teološkimi glasovi znotraj in zunaj fakultete.
Poskus združitve s svobodnimi Cerkvami v Italiji takrat ni bil
uspešen; valdenci so nadaljevali z evangelizacijo Italije v okviru
»avtonomne misijonarske družbe«. Ob ekumenizmu, zastavljenem
v protestantskem svetu že od druge polovice 19. stoletja, so prispevali
k ohranjanju sodelovanja tudi z drugimi protestantskimi veroizpo-
vedmi, ki so medtem prišle v Italijo iz tujine.
Od druge polovice 19. do začetka 20. stoletja so velike ekonomske
zagate sprožile močne migracije, še posebej proti Severni in Južni
Ameriki, ki so takrat zaznamovale vso Italijo in tudi valdenske
doline. Izseljenci so v Urugvaju in Argentini v spremstvu pastorjev
in učiteljev podprli ustanovitev močne Cerkve »dvojčice«, ki še vedno
obstaja v teh dveh južnoameriških državah in je tudi formalno trdno
povezana z italijanskimi valdenci v Sinodi, najvišjem valdenskem
organu, ki ima dve zasedanji, evropsko in južnoameriško.
61
