Page 68 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 68
RAZPRAVE, [TUDIJE
Toma‘ Jurca
IL PATTO DI CAVOUR 1561 –
PRVI DOKUMENT VERSKE TOLERANCE
V SODOBNI EVROPI
Vojvoda Emanuele Filiberto Savojski in Valdenci v Piemontu
Uvod
Zgodovinar in učenjak Paolo Sarpi (1552–1623) je v svoji zgo-
dovini tridentinskega koncila takole pisal o spopadu ter kasnejšem
sporazumu med vojvodo Emmanuelom Filibertom Savojskim in
piemontskini valdenci, pa tudi o odzivu papeža Pija IV. na ta v
štrevilnih pogledih izjemni dokument:
»Ko je uvidel, da je s tem ravnanjem samo razsrdil upornike,
opustošil deželo in zapravil denar, se je odločil, da jih milostno
sprejme. Tako je petega junija prišlo do srečanja, na katerem je
oprostil storjeno ter dovolil svobodo izpovedi, a zgolj na mestih, kjer
so se lahko sestajali. Drugje niso smeli pridigati, temveč so lahko
zgolj skrbeti za bolnike in opravljali druge verske službe. Tisti, ki so
odšli, so se lahko vrnili, in izgnani so dobili nazaj svojo lastnino […]
Čeprav naj bi povsod veljala rimska vera, pa ni bilo nikogar mogoče
prisiliti, da bi se ji uklonil.
Papež je z velikim odporom sprejel novico, da je italijanski vladar,
ki mu je sam pomagal, saj ni bil tako močan, da ne bi vseskozi
potreboval pomoči, dovolil krivovercem mirno živeti v njegovi deželi.
Še posebej pa ga je skrbel zgled, na podlagi katerega bi mu lahko
večji vladarji venomer ugovarjali, ko bi hoteli uvajati drugo vero. V
konzistoriju je trpko tožil in primerjal dejanje vojvode z ministri
Katoliškega kralja (ki so prav v tistih dneh, potem, ko so odkrili
množico tri tisoč luterancev, ki so se iz Cosenze umaknili v gore, da
bi živeli po svojih naukih, te uničili tako, da so jih del pobesili, del
zmetali na grmado, druge pa zaprli) ter spodbudil kardinale k
66
Toma‘ Jurca
IL PATTO DI CAVOUR 1561 –
PRVI DOKUMENT VERSKE TOLERANCE
V SODOBNI EVROPI
Vojvoda Emanuele Filiberto Savojski in Valdenci v Piemontu
Uvod
Zgodovinar in učenjak Paolo Sarpi (1552–1623) je v svoji zgo-
dovini tridentinskega koncila takole pisal o spopadu ter kasnejšem
sporazumu med vojvodo Emmanuelom Filibertom Savojskim in
piemontskini valdenci, pa tudi o odzivu papeža Pija IV. na ta v
štrevilnih pogledih izjemni dokument:
»Ko je uvidel, da je s tem ravnanjem samo razsrdil upornike,
opustošil deželo in zapravil denar, se je odločil, da jih milostno
sprejme. Tako je petega junija prišlo do srečanja, na katerem je
oprostil storjeno ter dovolil svobodo izpovedi, a zgolj na mestih, kjer
so se lahko sestajali. Drugje niso smeli pridigati, temveč so lahko
zgolj skrbeti za bolnike in opravljali druge verske službe. Tisti, ki so
odšli, so se lahko vrnili, in izgnani so dobili nazaj svojo lastnino […]
Čeprav naj bi povsod veljala rimska vera, pa ni bilo nikogar mogoče
prisiliti, da bi se ji uklonil.
Papež je z velikim odporom sprejel novico, da je italijanski vladar,
ki mu je sam pomagal, saj ni bil tako močan, da ne bi vseskozi
potreboval pomoči, dovolil krivovercem mirno živeti v njegovi deželi.
Še posebej pa ga je skrbel zgled, na podlagi katerega bi mu lahko
večji vladarji venomer ugovarjali, ko bi hoteli uvajati drugo vero. V
konzistoriju je trpko tožil in primerjal dejanje vojvode z ministri
Katoliškega kralja (ki so prav v tistih dneh, potem, ko so odkrili
množico tri tisoč luterancev, ki so se iz Cosenze umaknili v gore, da
bi živeli po svojih naukih, te uničili tako, da so jih del pobesili, del
zmetali na grmado, druge pa zaprli) ter spodbudil kardinale k
66
