Page 69 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 69
TOMA@ JURCA
posvetu, da bi popravili zadevo. A velika razlika je med pregonom
malega števila neoboroženih ljudi brez vsake pomoči in spopadom s
številnimi vojaki, ki se bojujejo na domačem področju in imajo za
sabo vplivne pomočnike. Poslal je po vojvodo, da bi ta opravičil svoje
ravnanje, a ko je slišal njegova pojasnila, na katera ni znal primerno
odgovoriti, se je pomiril.« (Sarpi, 1966: 563.)
Sarpi je torej že razmeroma kmalu po podpisu sporazuma za-
slutil nekatere pomenljive točke tega dogodka ter opozoril na pro-
blematiko, ki je v kasnejših desetletjih v veliki meri krojila smernice
političnega delovanja mnogih evropskih dežel in gospostev. Pro-
testantizem, ki se je z Luthrom razširil po Evropi, je za številne
vladarje, ki so na svojem ozemlju poskušali ohraniti versko enotnost,
pomenil nevarnost, zato so se v okviru tridentinske prenove spo-
padali z njim večinoma z ukrepi zatiranja. Zgodba piemontskih
valdencev pa je v tem kontekstu v veliko primerih izjemna in vse-
kakor pomeni več kot zgolj skromno opombo v obsežnem poglavju
evropske in italijanske reformacije. A preden se posvetimo listini,
danes znani kot Il patto di Cavour ali Cavourski sporazum, velja na
kratko orisati njeno zgodovinsko ozadje.
Vojvoda Emanuele Filiberto
in njegova »cerkvena« politika
Z mirom, podpisanim v kraju Cateau Cambrésis se je leta 1559
sicer končalo obdobje italijanskih vojn, vendar pa je mirovni dogovor
tako na Apeninskem polotoku kakor drugod po Evropi zaznamoval
začetek dolgega obdobja verskih spopadov. Po zmagi pri San Quin-
tinu je savojski vojvoda Emanuele Filiberto, vrhovni poveljnik flan-
drijske vojske, ob podpori španskega kralja Filipa II. spet zasedel
svoja dedna posestva v severozahodni Italiji, ki so bila od leta 1536 v
rokah Francozov. Vojvoda se je spričo vedno hujših trenj med kato-
ličani in protestanti ter zaradi svojih izkušenj v boju proti Šmal-
kaldski zvezi zavedal, da bo lahko deželi spet zavladal le z odločno
versko politiko in da mu bo za ta namen katoliška vera služila bolje
od protestantizma. Ker je zrasel in se izšolal na dvoru Karla V.,
67
posvetu, da bi popravili zadevo. A velika razlika je med pregonom
malega števila neoboroženih ljudi brez vsake pomoči in spopadom s
številnimi vojaki, ki se bojujejo na domačem področju in imajo za
sabo vplivne pomočnike. Poslal je po vojvodo, da bi ta opravičil svoje
ravnanje, a ko je slišal njegova pojasnila, na katera ni znal primerno
odgovoriti, se je pomiril.« (Sarpi, 1966: 563.)
Sarpi je torej že razmeroma kmalu po podpisu sporazuma za-
slutil nekatere pomenljive točke tega dogodka ter opozoril na pro-
blematiko, ki je v kasnejših desetletjih v veliki meri krojila smernice
političnega delovanja mnogih evropskih dežel in gospostev. Pro-
testantizem, ki se je z Luthrom razširil po Evropi, je za številne
vladarje, ki so na svojem ozemlju poskušali ohraniti versko enotnost,
pomenil nevarnost, zato so se v okviru tridentinske prenove spo-
padali z njim večinoma z ukrepi zatiranja. Zgodba piemontskih
valdencev pa je v tem kontekstu v veliko primerih izjemna in vse-
kakor pomeni več kot zgolj skromno opombo v obsežnem poglavju
evropske in italijanske reformacije. A preden se posvetimo listini,
danes znani kot Il patto di Cavour ali Cavourski sporazum, velja na
kratko orisati njeno zgodovinsko ozadje.
Vojvoda Emanuele Filiberto
in njegova »cerkvena« politika
Z mirom, podpisanim v kraju Cateau Cambrésis se je leta 1559
sicer končalo obdobje italijanskih vojn, vendar pa je mirovni dogovor
tako na Apeninskem polotoku kakor drugod po Evropi zaznamoval
začetek dolgega obdobja verskih spopadov. Po zmagi pri San Quin-
tinu je savojski vojvoda Emanuele Filiberto, vrhovni poveljnik flan-
drijske vojske, ob podpori španskega kralja Filipa II. spet zasedel
svoja dedna posestva v severozahodni Italiji, ki so bila od leta 1536 v
rokah Francozov. Vojvoda se je spričo vedno hujših trenj med kato-
ličani in protestanti ter zaradi svojih izkušenj v boju proti Šmal-
kaldski zvezi zavedal, da bo lahko deželi spet zavladal le z odločno
versko politiko in da mu bo za ta namen katoliška vera služila bolje
od protestantizma. Ker je zrasel in se izšolal na dvoru Karla V.,
67
