Page 72 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 72
RAZPRAVE, [TUDIJE
dva argumenta, in sicer načelo svete vojne, primerljive z vojno Izrael-
cev v Stari zavezi, ki jo je zapovedal Bog, da bi nevernikom na eni
strani pokazal pravo pot in na drugi moč svojega meča, in načelo, ki
temelji na papeškemu vmešavanju v posvetno oblast (Molnar, 1974:
24). Giorgio Tourn v svojem delu I valdesi problematiko predstavi
nekoliko bolj izčrpno in tovrstne utemeljitve razdeli na pravne in
teološke: v okvir prvih sodi trditev valdencev, da njihovo ravnanje ni
upor, temveč obramba imetja in posesti, teološki argument pa
temelji na prepričanju, da ne gre za vojno med gospodom in njego-
vimi podložniki, temveč za boj med kristjani, željnimi prenove, in
papežem. (Tourn, 1977: 98). Vojvoda je sicer še vedno posvetni
gospod, a ker je v tem primeru zgolj orodje papeža, mu je mogoče
kljubovati s silo. Ne gre torej za vprašanje poslušnosti gospodu,
temveč za pravičen in svet boj (»giusta e santa querela«, kot piše
Lentolo; gl. Tourn, 1977: 97) za vero. Z omenjeno odločitvijo so se
oddaljili od Calvinovih naukov in francoski reformator jih je tudi
sam v svojih pismih poskušal odvrniti od takega početja (»telles
enterprises«) ter jih pozival k pokorščini oblastnikom in k muče-
ništvu.3 A odločitev je bila že sprejeta. 21. januarja 1561 je v višavju
Bobbia v zaselku Podio ljudska skupščina potrdila listino z imenom
Giuramento del Podio, s katero so valdenske skupnosti v Alpah potrdile
svojo neodvisnost od Ženeve. Zdaj niso bile več zgolj odganjek
francoskega protestantizma, ampak avtonomne Cerkve, ki hodijo
po svoji poti. Gre torej za prvi organizirani in programsko utemeljeni
verski upor proti oblasti v Evropi. Tako bi lahko trdili, da so pie-
3 Calvin se v svojih spisih večinoma drži Pavlovih naukov o brezpogojni posluš-
nosti posvetni oblasti. Proti koncu 20. poglavja IV. knjige dela Institutio religionis
christianae zapiše, da je treba ubogati tudi krivoversko oblast, saj naj bi tako Bog
kaznoval grehe ljudi. V Calvinovi teokraciji lahko o oblasti sodi le Bog, ki jo je
postavil, in tudi njena »nepravičnost« je zgolj odraz njegove volje. Luthrova misel
je glede tega nekoliko drugačna. V delu Von weltlicher Obrigkeit nemški reformator
sicer zagovarja poslušnost kristjanov oblastniku, a obenem dopušča možnost
upora, če je knez pri svojem vladanju nepravičen. A kot je razvidno iz njegove
obsodbe kmečkih puntarjev (gl. Wider die räuberischen und mörderischen Rotten
der Bauern), se omenjena »pravičnost« navezuje predvsem na versko področje in
s tem povezano politiko oblastnikov. Če torej knez ukaže poslušnost papežu in
določi, v kaj je treba verovati, Luther ne zagovarja brezpogojne pokorščine.
70
dva argumenta, in sicer načelo svete vojne, primerljive z vojno Izrael-
cev v Stari zavezi, ki jo je zapovedal Bog, da bi nevernikom na eni
strani pokazal pravo pot in na drugi moč svojega meča, in načelo, ki
temelji na papeškemu vmešavanju v posvetno oblast (Molnar, 1974:
24). Giorgio Tourn v svojem delu I valdesi problematiko predstavi
nekoliko bolj izčrpno in tovrstne utemeljitve razdeli na pravne in
teološke: v okvir prvih sodi trditev valdencev, da njihovo ravnanje ni
upor, temveč obramba imetja in posesti, teološki argument pa
temelji na prepričanju, da ne gre za vojno med gospodom in njego-
vimi podložniki, temveč za boj med kristjani, željnimi prenove, in
papežem. (Tourn, 1977: 98). Vojvoda je sicer še vedno posvetni
gospod, a ker je v tem primeru zgolj orodje papeža, mu je mogoče
kljubovati s silo. Ne gre torej za vprašanje poslušnosti gospodu,
temveč za pravičen in svet boj (»giusta e santa querela«, kot piše
Lentolo; gl. Tourn, 1977: 97) za vero. Z omenjeno odločitvijo so se
oddaljili od Calvinovih naukov in francoski reformator jih je tudi
sam v svojih pismih poskušal odvrniti od takega početja (»telles
enterprises«) ter jih pozival k pokorščini oblastnikom in k muče-
ništvu.3 A odločitev je bila že sprejeta. 21. januarja 1561 je v višavju
Bobbia v zaselku Podio ljudska skupščina potrdila listino z imenom
Giuramento del Podio, s katero so valdenske skupnosti v Alpah potrdile
svojo neodvisnost od Ženeve. Zdaj niso bile več zgolj odganjek
francoskega protestantizma, ampak avtonomne Cerkve, ki hodijo
po svoji poti. Gre torej za prvi organizirani in programsko utemeljeni
verski upor proti oblasti v Evropi. Tako bi lahko trdili, da so pie-
3 Calvin se v svojih spisih večinoma drži Pavlovih naukov o brezpogojni posluš-
nosti posvetni oblasti. Proti koncu 20. poglavja IV. knjige dela Institutio religionis
christianae zapiše, da je treba ubogati tudi krivoversko oblast, saj naj bi tako Bog
kaznoval grehe ljudi. V Calvinovi teokraciji lahko o oblasti sodi le Bog, ki jo je
postavil, in tudi njena »nepravičnost« je zgolj odraz njegove volje. Luthrova misel
je glede tega nekoliko drugačna. V delu Von weltlicher Obrigkeit nemški reformator
sicer zagovarja poslušnost kristjanov oblastniku, a obenem dopušča možnost
upora, če je knez pri svojem vladanju nepravičen. A kot je razvidno iz njegove
obsodbe kmečkih puntarjev (gl. Wider die räuberischen und mörderischen Rotten
der Bauern), se omenjena »pravičnost« navezuje predvsem na versko področje in
s tem povezano politiko oblastnikov. Če torej knez ukaže poslušnost papežu in
določi, v kaj je treba verovati, Luther ne zagovarja brezpogojne pokorščine.
70
