Page 73 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 73
TOMA@ JURCA
montski valdenci s svojim zgledom zastavili obdobje verskih vojn,
pri čemer so poleg časovnega dejavnika pomembne predvsem ute-
meljitve, s katerimi so upravičili svoj boj. Protestanti v Franciji in
tudi drugod po Evropi so se namreč v krvavih desetletjih verskih
vojn, ki so sledila, opirali na večinoma iste argumente.
Vojna se je tako razmahnila februarja; čeprav se je zdelo, da bo
Giorgio di Trinità s svojimi številnimi možmi hitro ukrotil upornike,
se je izkazalo drugače. Razmere so bile tu drugačne kot v primeru
kalabrijskega upora, ki so ga prav tisti čas krvavo zadušili na jugu
Italije. Na teh območjih so po nekajtedenski vojaški akciji pod
okriljem neapeljskega podkralja, ki ji je sledilo večletno jezuitsko
pokatoličevanje, izbrisali skorajda vse sledi valdenskega izročila.4
Gore, zima ter bližina Francije pa so ponujale piemontskim upor-
nikom boljše možnosti. Konjeniki Giorgiove vojske so se v poledene-
lih gorskih soteskah izkazali za nekoristne in njegovo topništvo je
obtičalo v snegu. Znani vojaški manevri v teh razmerah niso bili
učinkoviti in za vojno so postale značilne predvsem zasede ter
številni manjši gverilski spopadi. Giorgio je tako že kmalu po pri-
hodu v gore moral pisati vojvodi o težavah tovrstnega vojskovanja.
Če mu je uspelo v beg nagnati skupino upornikov, »so se ti razkropili
po ozkih poteh, saj če bi bežali skupaj, bi jim lahko sledili, tako pa
eden tja, drugi spet drugam« (Peyronnel Rimbaldi, 2011: 12). Težave
so mu povzročali tudi nemotivirani in slabo plačani najemniki, kar
je bila, kot je opozoril že Macchiavelli, ena glavnih nevšečnosti, s
katerimi so se srečevali takratni poveljniki.
Po drugi strani pa so uporniki dobivali vedno več pomoči iz
francoskih dežel, Dolfineje in Saluzza. To so omogočile nove raz-
mere, ki sta jih zaznamovala smrt Franca II. decembra 1560 in
4 Tu velja opozoriti predvsem na požig kraja San Sisto 5. junija 1561 in poboj
večine tamkajšnjega prebivalstva ter na pokol na Montalto Uffugo 11. junija
istega leta, kjer so na stopnicah tamkajšnje cerkve z meči pobili 88 valdencev.
Usoda »mučenikov iz Kalabrije« je v ozračju španske protireformacije in
stopnjevanja verskih vojn hitro utonila v pozabo. Od hujših kaznovalnih pohodov
proti valdencem velja omeniti še poboj v francoskem Merindolu, kjer je Franc I.
leta 1545 ob pomoči papeževe vojske krvavo zatrl tamkajšnjo skupnost in njeno
dejavnost.
71
montski valdenci s svojim zgledom zastavili obdobje verskih vojn,
pri čemer so poleg časovnega dejavnika pomembne predvsem ute-
meljitve, s katerimi so upravičili svoj boj. Protestanti v Franciji in
tudi drugod po Evropi so se namreč v krvavih desetletjih verskih
vojn, ki so sledila, opirali na večinoma iste argumente.
Vojna se je tako razmahnila februarja; čeprav se je zdelo, da bo
Giorgio di Trinità s svojimi številnimi možmi hitro ukrotil upornike,
se je izkazalo drugače. Razmere so bile tu drugačne kot v primeru
kalabrijskega upora, ki so ga prav tisti čas krvavo zadušili na jugu
Italije. Na teh območjih so po nekajtedenski vojaški akciji pod
okriljem neapeljskega podkralja, ki ji je sledilo večletno jezuitsko
pokatoličevanje, izbrisali skorajda vse sledi valdenskega izročila.4
Gore, zima ter bližina Francije pa so ponujale piemontskim upor-
nikom boljše možnosti. Konjeniki Giorgiove vojske so se v poledene-
lih gorskih soteskah izkazali za nekoristne in njegovo topništvo je
obtičalo v snegu. Znani vojaški manevri v teh razmerah niso bili
učinkoviti in za vojno so postale značilne predvsem zasede ter
številni manjši gverilski spopadi. Giorgio je tako že kmalu po pri-
hodu v gore moral pisati vojvodi o težavah tovrstnega vojskovanja.
Če mu je uspelo v beg nagnati skupino upornikov, »so se ti razkropili
po ozkih poteh, saj če bi bežali skupaj, bi jim lahko sledili, tako pa
eden tja, drugi spet drugam« (Peyronnel Rimbaldi, 2011: 12). Težave
so mu povzročali tudi nemotivirani in slabo plačani najemniki, kar
je bila, kot je opozoril že Macchiavelli, ena glavnih nevšečnosti, s
katerimi so se srečevali takratni poveljniki.
Po drugi strani pa so uporniki dobivali vedno več pomoči iz
francoskih dežel, Dolfineje in Saluzza. To so omogočile nove raz-
mere, ki sta jih zaznamovala smrt Franca II. decembra 1560 in
4 Tu velja opozoriti predvsem na požig kraja San Sisto 5. junija 1561 in poboj
večine tamkajšnjega prebivalstva ter na pokol na Montalto Uffugo 11. junija
istega leta, kjer so na stopnicah tamkajšnje cerkve z meči pobili 88 valdencev.
Usoda »mučenikov iz Kalabrije« je v ozračju španske protireformacije in
stopnjevanja verskih vojn hitro utonila v pozabo. Od hujših kaznovalnih pohodov
proti valdencem velja omeniti še poboj v francoskem Merindolu, kjer je Franc I.
leta 1545 ob pomoči papeževe vojske krvavo zatrl tamkajšnjo skupnost in njeno
dejavnost.
71
