Page 70 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 70
RAZPRAVE, [TUDIJE
je zvestobo obljubil Filipu II. in Špancem, ki so v drugi polovici
16. stoletja zavladali dobršnemu delu severne Italije. Zavoljo te
pripadnosti in omenjenih političnih prepričanj je bil vnet zagovornik
načela cuius regio eius religio (kogar dežela, tistega vera), razglašenega
z Augsburškim verskim mirom leta 1555. V novi Savojski hiši,
zgrajeni na trdno zakoreninjenem katoliškem izročilu, tako ni bilo
prostora za protestantsko manjšino, tudi zaradi tega, ker bi ta lahko
ohranila nevarne verske in politične stike z Ženevo. Reformacija je
namreč francosko mesto iztrgala iz nekdanjih savojskih posesti, kar
je Emanuela Filiberta še posebej motilo. Nemara je zgolj njegova
poroka z Margerito, hčerko francoskega kralja Franca I., naklonjeno
reformaciji in verskim preganjancem, preprečila, da bi se že tako
neusmiljena politika do valdencev spremenila v brezobzirno in
krvavo zatiranje.
Novembra 1559 je Franc II. takoj po kronanju za francoskega
kralja v Bloisu izdal edikt, ki je nalagal smrtno kazen za vsakega,
ki bi obiskoval protestantska srečanja, in zapovedoval uničenje vseh
prostorov krivoverskega bogoslužja. Emanuele Filiberto je bil neko-
liko previdnejši, ko je 15. februarja 1560 v Nici podpisal odlok, ki
je nalagal kazen sto zlatih skudov za prvi prekršek in dosmrtno
ječo za povratnike, ki bi jih večkrat ujeli »pri poslušanju luteran-
skih pridigarjev v dolini Luserna ali v kateremkoli drugem kraju«
(Jalla, 1914: 125). Tako se je tudi uradno začelo preganjanje, tlačenje
in zapiranje krivovercev ter izrečene so bile prve opozorilne obsod-
be. V Carignanu so na smrt obsodili Francoza Mathurina in nje-
govo ženo, v dolini Luserna pa Giovannija di Cartignana, ki je bil
po besedah pastorja Scipiona Lentola, enega duhovnih voditeljev
upora, »un luminoso esempio di fedeltà« (Jalla, 1914: 163). Tudi
sam Lentolo se je moral 26. julija 1560 na javni razpravi v Ciabŕsu
pred štirinajstimi župani, dvanajstimi pastorji in mnogimi verniki
tako valdenske kakor katoliške pripadnosti soočiti z jezuitom
Antoniom Possevinom, ki ga je Emanuele Filiberto postavil na čelo
skupine pridigarjev, s katerimi je skušal spreobrniti valdence.
Prekaljeni vojvoda se je torej sprva nameraval ogniti tveganemu
vojaškemu spopadu ter se je oprl na znana in že preizkušena
sredstva. Tovrstne razprave med katoličani in protestanti pa tudi
68
je zvestobo obljubil Filipu II. in Špancem, ki so v drugi polovici
16. stoletja zavladali dobršnemu delu severne Italije. Zavoljo te
pripadnosti in omenjenih političnih prepričanj je bil vnet zagovornik
načela cuius regio eius religio (kogar dežela, tistega vera), razglašenega
z Augsburškim verskim mirom leta 1555. V novi Savojski hiši,
zgrajeni na trdno zakoreninjenem katoliškem izročilu, tako ni bilo
prostora za protestantsko manjšino, tudi zaradi tega, ker bi ta lahko
ohranila nevarne verske in politične stike z Ženevo. Reformacija je
namreč francosko mesto iztrgala iz nekdanjih savojskih posesti, kar
je Emanuela Filiberta še posebej motilo. Nemara je zgolj njegova
poroka z Margerito, hčerko francoskega kralja Franca I., naklonjeno
reformaciji in verskim preganjancem, preprečila, da bi se že tako
neusmiljena politika do valdencev spremenila v brezobzirno in
krvavo zatiranje.
Novembra 1559 je Franc II. takoj po kronanju za francoskega
kralja v Bloisu izdal edikt, ki je nalagal smrtno kazen za vsakega,
ki bi obiskoval protestantska srečanja, in zapovedoval uničenje vseh
prostorov krivoverskega bogoslužja. Emanuele Filiberto je bil neko-
liko previdnejši, ko je 15. februarja 1560 v Nici podpisal odlok, ki
je nalagal kazen sto zlatih skudov za prvi prekršek in dosmrtno
ječo za povratnike, ki bi jih večkrat ujeli »pri poslušanju luteran-
skih pridigarjev v dolini Luserna ali v kateremkoli drugem kraju«
(Jalla, 1914: 125). Tako se je tudi uradno začelo preganjanje, tlačenje
in zapiranje krivovercev ter izrečene so bile prve opozorilne obsod-
be. V Carignanu so na smrt obsodili Francoza Mathurina in nje-
govo ženo, v dolini Luserna pa Giovannija di Cartignana, ki je bil
po besedah pastorja Scipiona Lentola, enega duhovnih voditeljev
upora, »un luminoso esempio di fedeltà« (Jalla, 1914: 163). Tudi
sam Lentolo se je moral 26. julija 1560 na javni razpravi v Ciabŕsu
pred štirinajstimi župani, dvanajstimi pastorji in mnogimi verniki
tako valdenske kakor katoliške pripadnosti soočiti z jezuitom
Antoniom Possevinom, ki ga je Emanuele Filiberto postavil na čelo
skupine pridigarjev, s katerimi je skušal spreobrniti valdence.
Prekaljeni vojvoda se je torej sprva nameraval ogniti tveganemu
vojaškemu spopadu ter se je oprl na znana in že preizkušena
sredstva. Tovrstne razprave med katoličani in protestanti pa tudi
68
