Page 74 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 74
RAZPRAVE, [TUDIJE
začetek pogajanj Katarine Medičejske s hugenoti. Tudi druge prote-
stantske dežele, recimo Anglija, so z zanimanjem spremljale boj
skromne skupine kmetov, ki je spravila v težave prekaljenega vojsko-
vodjo, kakršen je bil Savojec. Marca 1561 je Trinità že pisal svojemu
vojvodi o brezizhodnosti položaja: »Imam malo ljudi in še ti so
nezadovoljni […] oni pa lahko v šestih urah spravijo skupaj može iz
vseh dolin.« (Peyronnel Rimbaldi, 2011: 13.)
Ko je Emanuele Filiberto uvidel, da ga bo vojna z valdenci stala
občutno več, kot je načrtoval, se je po posredovanju žene Margerite
in Filippa, grofa Racconigija, začel z valdenci pogajati. Tako je bil
5. junija 1561 v Cavourju med delegacijo vojvode in valdenskimi
zastopniki podpisan mirovni sporazum, tako imenovani Cavourski
sporazum.
Il patto di Cavour
Dokument, ki so ga podpisali Racconigi v imenu vojvode in dva
pastorja ter dva poslanca iz vrst valdencev, je zanimiv že s formal-
nega pravnega stališča. Težko bi ga označili za mirovno pogodbo v
znanem pomenu, saj ne gre za sporazum med enakovrednima stra-
nema, temveč za dogovor med vojvodo in podložniki, ki so se uprli
njegovim zakonom in njegovi vojski. In četudi ne bi mogli govoriti o
enakovrednih podpisnikih, je iz besedila razvidno, da so si valdenci
izbojevali precej več kot pa zgolj uradno pomilostitev. Gotovo pa je
iskanje pravnih opredelitev listine manj pomembno od njenega zgo-
dovinskega političnega pomena, ki prinaša vrsto pomenljivih zasu-
kov. Omenili smo že verske – ne vedno z nauki glavnih protestant-
skih tokov skladne – utemeljitve, s katerimi so valdenci upravičili
svoj upor proti oblastnikom ter tako prispevali k teoretični podlagi
poznejših verskih bojev. Bržkone pa je še pomembnejše dejstvo, da
je listina neposredno zanikanje načela cuius regio eius religio, ki je
takrat veljalo za enega najodmevnejših dosežkov na področju verske
politike tako na teoretičnem kakor praktičnem področju.
Katoliški vladar je torej na svojem ozemlju prvič priznal pod-
ložnike, ki niso sprejeli njegove vere, in se z njimi, namesto da bi jih
zatrl, celo pogodil. Poziv Filipa II., ki je ponudil svoje cesarstvo,
72
začetek pogajanj Katarine Medičejske s hugenoti. Tudi druge prote-
stantske dežele, recimo Anglija, so z zanimanjem spremljale boj
skromne skupine kmetov, ki je spravila v težave prekaljenega vojsko-
vodjo, kakršen je bil Savojec. Marca 1561 je Trinità že pisal svojemu
vojvodi o brezizhodnosti položaja: »Imam malo ljudi in še ti so
nezadovoljni […] oni pa lahko v šestih urah spravijo skupaj može iz
vseh dolin.« (Peyronnel Rimbaldi, 2011: 13.)
Ko je Emanuele Filiberto uvidel, da ga bo vojna z valdenci stala
občutno več, kot je načrtoval, se je po posredovanju žene Margerite
in Filippa, grofa Racconigija, začel z valdenci pogajati. Tako je bil
5. junija 1561 v Cavourju med delegacijo vojvode in valdenskimi
zastopniki podpisan mirovni sporazum, tako imenovani Cavourski
sporazum.
Il patto di Cavour
Dokument, ki so ga podpisali Racconigi v imenu vojvode in dva
pastorja ter dva poslanca iz vrst valdencev, je zanimiv že s formal-
nega pravnega stališča. Težko bi ga označili za mirovno pogodbo v
znanem pomenu, saj ne gre za sporazum med enakovrednima stra-
nema, temveč za dogovor med vojvodo in podložniki, ki so se uprli
njegovim zakonom in njegovi vojski. In četudi ne bi mogli govoriti o
enakovrednih podpisnikih, je iz besedila razvidno, da so si valdenci
izbojevali precej več kot pa zgolj uradno pomilostitev. Gotovo pa je
iskanje pravnih opredelitev listine manj pomembno od njenega zgo-
dovinskega političnega pomena, ki prinaša vrsto pomenljivih zasu-
kov. Omenili smo že verske – ne vedno z nauki glavnih protestant-
skih tokov skladne – utemeljitve, s katerimi so valdenci upravičili
svoj upor proti oblastnikom ter tako prispevali k teoretični podlagi
poznejših verskih bojev. Bržkone pa je še pomembnejše dejstvo, da
je listina neposredno zanikanje načela cuius regio eius religio, ki je
takrat veljalo za enega najodmevnejših dosežkov na področju verske
politike tako na teoretičnem kakor praktičnem področju.
Katoliški vladar je torej na svojem ozemlju prvič priznal pod-
ložnike, ki niso sprejeli njegove vere, in se z njimi, namesto da bi jih
zatrl, celo pogodil. Poziv Filipa II., ki je ponudil svoje cesarstvo,
72
