Page 75 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 75
TOMA@ JURCA
imetje in življenje, da bi se uničili luteranci, je še odmeval po evrop-
skih dvorih, medtem pa je skromno vojvodstvo na vznožju Alp iskalo
drugo pot v boju s protestanti in tvegalo kritike evropskih vladarjev
ter obsodbo papeškega Rima.
S sporazumom je vojvoda valdencem sicer oprostil vojno škodo,
vrnil zaplenjeno imetje in jim pustil svobodo veroizpovedi, a zgolj v
določenih in natančno začrtanih mejah. Uvedel je torej za nekakšen
geto, s katerim je skušal zajeziti in visoko v gorah osamiti valdensko
nevarnost, da bi jo lahko nadzoroval in se z njo spoprijel z drugimi
sredstvi in ob bolj primerni priložnosti. K drugim sredstvom je
sodila, kot je opozoril Molnar, nadvse ostra misijonarska dejavnost,
ki se je začela prav v tistih letih in je trajala vse do francoske revolucije
(Molnar, 1974: 48). Poleg jezuitov velja s tem v zvezi omeniti tudi
združeni red svetega Mavricija in Lazarja, katerega glavni cilj je bil
nadaljevanje boja proti piemontskim valdencem pod okriljem Savoj-
cev. Na neki način je Cavour torej nasprotje Chanforana,5 kjer so se
za nekaj časa odprle možnosti, da bi se Piemont spremenil v deželo,
ki bi jo obnovilo in prerodilo evangelijsko sporočilo. Kljub tem
omejitvam pa je sporazum pomemben predvsem kot priznanje
valdenske manjšine in velja za nekakšno »magno charto« (Capo-
netto, 1992: 163) njenega pravnega obstoja, saj je posredno tudi
uradna potrditev njihove cerkvene organizacije. S tem dejanjem so
valdenci odločno stopili na svojo pot, ne več kot drobec prote-
stantske diaspore ali preddverje Ženeve, ampak kot samostojna
Cerkev s svojim življenjem. V tej luči bi listino, kljub drugam usmer-
jenim namenom vojvode in nekoliko drugačnemu pojmovanju tiste-
ga časa, lahko označili tudi za prvi dokument verske tolerance v
sodobni Evropi.
V nadaljevanju navajam prevod besedila:
5 Na sinodi v Chanforanu v dolini Angrogna so se leta 1532 zbrali vsi »strici« iz
Piemonta, Dolfineje, Provanse, Puglie in Kalabrije ter se odločili za pridružitev
k reformaciji po švicarskem in francoskem zgledu. S tem se je starodavno
srednjeveško versko gibanje spremenilo v protestantsko Cerkev in se dejavno
vključilo v dinamiko nove Evropske kulture. Olivetanova Biblija, ki so jo ob tej
priložnosti valdenci finančno podprli v prepričanju, da je Sveto pismo nad vsemi
drugimi nauki, je še danes simbol te pridružitve.
73
imetje in življenje, da bi se uničili luteranci, je še odmeval po evrop-
skih dvorih, medtem pa je skromno vojvodstvo na vznožju Alp iskalo
drugo pot v boju s protestanti in tvegalo kritike evropskih vladarjev
ter obsodbo papeškega Rima.
S sporazumom je vojvoda valdencem sicer oprostil vojno škodo,
vrnil zaplenjeno imetje in jim pustil svobodo veroizpovedi, a zgolj v
določenih in natančno začrtanih mejah. Uvedel je torej za nekakšen
geto, s katerim je skušal zajeziti in visoko v gorah osamiti valdensko
nevarnost, da bi jo lahko nadzoroval in se z njo spoprijel z drugimi
sredstvi in ob bolj primerni priložnosti. K drugim sredstvom je
sodila, kot je opozoril Molnar, nadvse ostra misijonarska dejavnost,
ki se je začela prav v tistih letih in je trajala vse do francoske revolucije
(Molnar, 1974: 48). Poleg jezuitov velja s tem v zvezi omeniti tudi
združeni red svetega Mavricija in Lazarja, katerega glavni cilj je bil
nadaljevanje boja proti piemontskim valdencem pod okriljem Savoj-
cev. Na neki način je Cavour torej nasprotje Chanforana,5 kjer so se
za nekaj časa odprle možnosti, da bi se Piemont spremenil v deželo,
ki bi jo obnovilo in prerodilo evangelijsko sporočilo. Kljub tem
omejitvam pa je sporazum pomemben predvsem kot priznanje
valdenske manjšine in velja za nekakšno »magno charto« (Capo-
netto, 1992: 163) njenega pravnega obstoja, saj je posredno tudi
uradna potrditev njihove cerkvene organizacije. S tem dejanjem so
valdenci odločno stopili na svojo pot, ne več kot drobec prote-
stantske diaspore ali preddverje Ženeve, ampak kot samostojna
Cerkev s svojim življenjem. V tej luči bi listino, kljub drugam usmer-
jenim namenom vojvode in nekoliko drugačnemu pojmovanju tiste-
ga časa, lahko označili tudi za prvi dokument verske tolerance v
sodobni Evropi.
V nadaljevanju navajam prevod besedila:
5 Na sinodi v Chanforanu v dolini Angrogna so se leta 1532 zbrali vsi »strici« iz
Piemonta, Dolfineje, Provanse, Puglie in Kalabrije ter se odločili za pridružitev
k reformaciji po švicarskem in francoskem zgledu. S tem se je starodavno
srednjeveško versko gibanje spremenilo v protestantsko Cerkev in se dejavno
vključilo v dinamiko nove Evropske kulture. Olivetanova Biblija, ki so jo ob tej
priložnosti valdenci finančno podprli v prepričanju, da je Sveto pismo nad vsemi
drugimi nauki, je še danes simbol te pridružitve.
73
