Page 116 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 116
RAZPRAVE, [TUDIJE
Nick Adams postliberalno zavrnitev potrebe po skupnih vero-
vanjih ali izkustvih zaostri v pravo prepoved kakršnegakoli teore-
tiziranja o temeljih razumevanja prek verskih ločnic. Največ, kar je
možno storiti, je afirmacija, da neki temelj obstaja, saj se zdi, da se
verniki različnih religij kljub vsemu pogosto sporazumejo ter ob-
časno celo strinjajo o verskih zadevah! Adams predlaga, da razmiš-
ljanje na podlagi svetih spisov razumemo kot »reparativno prakso«,
ki bi naj popravljala (napačno) pluralistično posploševanje o religijah
in možnostih medverskega razumevanja. Toda Williamsovo zmerno
previdnost je nadomestila nova dogmatičnost: Adamsova prepoved
teoretiziranja ni le pragmatičen ali previdnostni ukrep, temveč neki
kategorični »agnosticizem« glede tega vprašanja: »Kdor je prepričan,
da lahko dojame temelje [medverskega] razumevanja, je v zmoti.«
(Adams 2006: 388.)
Radikalno-ortodoksni pogled: John Milbank
Preden se v končnem premisleku kritično ozremo na vse ome-
njene teologije, omenimo še Williamsovega učenca Johna Milbanka,
pri katerem zasledimo še močnejšo »radikalizacijo« postliberalne
teologije kot pri Adamsu – takšno, ki je vodila v razvoj nove teološke
šole, znane pod nazivom radikalna ortodoksnost.7 Gre za samoza-
vestno afirmacijo vseobsegajoče krščanske ortodoksnosti, ki se v
svojih ambicijah spogleduje s srednjeveškimi sistematskimi teolo-
gijami (teologija je dojeta kot »kraljica znanosti«), vendar realizirane
v temeljito postmodernem modusu: Milbankova teologija nastopa
v intenzivnem dialogu in pogosto strinjanju s Foucaultom, Derri-
dajem ter našim Slavojem Žižkom.8
Milbankova teologija nekrščanskih religij (kakor bo kmalu jasno,
njegovega stališča o tem vprašanju tako sploh ne moremo poime-
7 »Radikalnost« radikalno-ortodoksne teologije je predvsem v njeni odločnosti
in temeljitosti zavrnitve posvetne znanosti (predvsem družbenih ved), češ da
temeljijo na iluzornih, arbitrarnih in inherentno ateističnih predpostavkah o
človeku in realnosti. Namesto tega radikalno-ortodoksni teologi ponujajo
neoavguštinsko krščanstvo kot aksiom temeljnih verovanj in kategorij za celotno
kulturo oz. družbo. Glej Milbank et al. (1998).
8 Glej, denimo, Žižek in Milbank (2009).
114
Nick Adams postliberalno zavrnitev potrebe po skupnih vero-
vanjih ali izkustvih zaostri v pravo prepoved kakršnegakoli teore-
tiziranja o temeljih razumevanja prek verskih ločnic. Največ, kar je
možno storiti, je afirmacija, da neki temelj obstaja, saj se zdi, da se
verniki različnih religij kljub vsemu pogosto sporazumejo ter ob-
časno celo strinjajo o verskih zadevah! Adams predlaga, da razmiš-
ljanje na podlagi svetih spisov razumemo kot »reparativno prakso«,
ki bi naj popravljala (napačno) pluralistično posploševanje o religijah
in možnostih medverskega razumevanja. Toda Williamsovo zmerno
previdnost je nadomestila nova dogmatičnost: Adamsova prepoved
teoretiziranja ni le pragmatičen ali previdnostni ukrep, temveč neki
kategorični »agnosticizem« glede tega vprašanja: »Kdor je prepričan,
da lahko dojame temelje [medverskega] razumevanja, je v zmoti.«
(Adams 2006: 388.)
Radikalno-ortodoksni pogled: John Milbank
Preden se v končnem premisleku kritično ozremo na vse ome-
njene teologije, omenimo še Williamsovega učenca Johna Milbanka,
pri katerem zasledimo še močnejšo »radikalizacijo« postliberalne
teologije kot pri Adamsu – takšno, ki je vodila v razvoj nove teološke
šole, znane pod nazivom radikalna ortodoksnost.7 Gre za samoza-
vestno afirmacijo vseobsegajoče krščanske ortodoksnosti, ki se v
svojih ambicijah spogleduje s srednjeveškimi sistematskimi teolo-
gijami (teologija je dojeta kot »kraljica znanosti«), vendar realizirane
v temeljito postmodernem modusu: Milbankova teologija nastopa
v intenzivnem dialogu in pogosto strinjanju s Foucaultom, Derri-
dajem ter našim Slavojem Žižkom.8
Milbankova teologija nekrščanskih religij (kakor bo kmalu jasno,
njegovega stališča o tem vprašanju tako sploh ne moremo poime-
7 »Radikalnost« radikalno-ortodoksne teologije je predvsem v njeni odločnosti
in temeljitosti zavrnitve posvetne znanosti (predvsem družbenih ved), češ da
temeljijo na iluzornih, arbitrarnih in inherentno ateističnih predpostavkah o
človeku in realnosti. Namesto tega radikalno-ortodoksni teologi ponujajo
neoavguštinsko krščanstvo kot aksiom temeljnih verovanj in kategorij za celotno
kulturo oz. družbo. Glej Milbank et al. (1998).
8 Glej, denimo, Žižek in Milbank (2009).
114
