Page 132 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 132
[TUDIJSKI VE^ERI
rokah neki evangelij, ki ga pripisuje Mateju, in da je iz njega navajal
variante besedila h kanoničnemu grškemu Evangeliju po Mateju.
Kristusov nauk torej poznamo iz poznejšega, vseskozi grškega No-
vega testamenta, ki vsebuje le peščico aramejskih citatov: raka (bedak),
thalita kumi (dekle, vstani!) in Eli, Eli, lama sabahtani! (Bog, Bog, zakaj
si me zapustil!). Iz NT se ne da docela jasno razbrati niti njegov
življenjepis: kot pravijo njegovi rojaki iz Nazareta, je sin tesarja Jožefa
in Marije, ima štiri brate in več sester (Mt 13:55–56, Mk 6:3, Lk 4:22).
Fokus evangelijev pa je eno ali nekaj let javnega delovanja, njegov
nauk ter smrt na križu in vstajenje.
3. Nastanek Novega testamenta
Neposredni učenci so učiteljev nauk širili ustno. Kdaj so nastali
prve zapiski v aramejščini in kako so se iz njih razvili evangeliji v
grščini, je predmet mnogih ugibanj. Najstarejši je Evangelij po Marku,
ki ni nastal pred letom 70, se pravi, ne prej kot štirideset let po
dogodkih.
Najstarejši ohranjeni zapis nauka pa so Pavlova pisma; Savel iz
Tarza v Mali Aziji je bil rojen med letoma 5 in 10 n. št., bil je učenec
znamenitega farizeja Gamaliela Starejšega, njegovo spreobrnjenje naj
bi se zgodilo okoli leta 33 ali 34. Njegovo najstarejše ohranjeno
pismo je Prvo pismo Tesaloničanom (okoli leta 50). V času od 53 do 57
nastanejo pisma Korinčanom (v Prvem pismu Korinčanom so deli, ki
izvirajo iz nekega »predprvega« pisma), Filipljanom, Galačanom,
Rimljanom in Filemonu. Ta pisma so nastala dobrih trideset let po
smrti na križu. Pavel je bil obrtnik, že njegov oče je bil rimski
državljan, rojen je bil v Tarzu v Mali Aziji, grščina mu je bila vsaj
toliko domača kot aramejščina. Pavlova pisma danes poznamo v
obliki, kakršno so dobila v rokah poznejših redaktorjev. Ti so iz treh
do petih pisem Korinčanom naredili dve, ostanki »predprvega« so
dobro prepoznavni v prvem. Domnevajo, da so bila pisma poško-
dovana in so jih prepisovalci rekonstruirali. Poleg tega so vanja tudi
kaj dodali, včasih kot potrebno pojasnilo, včasih kot nelogičen
dostavek, denimo »jaz pa Kristusov« (1 Kor 1:12), ko Pavel zavrača
preštevanje, kdo sledi kateremu učitelju (Petru, Pavlu, Apolosu); v
130
rokah neki evangelij, ki ga pripisuje Mateju, in da je iz njega navajal
variante besedila h kanoničnemu grškemu Evangeliju po Mateju.
Kristusov nauk torej poznamo iz poznejšega, vseskozi grškega No-
vega testamenta, ki vsebuje le peščico aramejskih citatov: raka (bedak),
thalita kumi (dekle, vstani!) in Eli, Eli, lama sabahtani! (Bog, Bog, zakaj
si me zapustil!). Iz NT se ne da docela jasno razbrati niti njegov
življenjepis: kot pravijo njegovi rojaki iz Nazareta, je sin tesarja Jožefa
in Marije, ima štiri brate in več sester (Mt 13:55–56, Mk 6:3, Lk 4:22).
Fokus evangelijev pa je eno ali nekaj let javnega delovanja, njegov
nauk ter smrt na križu in vstajenje.
3. Nastanek Novega testamenta
Neposredni učenci so učiteljev nauk širili ustno. Kdaj so nastali
prve zapiski v aramejščini in kako so se iz njih razvili evangeliji v
grščini, je predmet mnogih ugibanj. Najstarejši je Evangelij po Marku,
ki ni nastal pred letom 70, se pravi, ne prej kot štirideset let po
dogodkih.
Najstarejši ohranjeni zapis nauka pa so Pavlova pisma; Savel iz
Tarza v Mali Aziji je bil rojen med letoma 5 in 10 n. št., bil je učenec
znamenitega farizeja Gamaliela Starejšega, njegovo spreobrnjenje naj
bi se zgodilo okoli leta 33 ali 34. Njegovo najstarejše ohranjeno
pismo je Prvo pismo Tesaloničanom (okoli leta 50). V času od 53 do 57
nastanejo pisma Korinčanom (v Prvem pismu Korinčanom so deli, ki
izvirajo iz nekega »predprvega« pisma), Filipljanom, Galačanom,
Rimljanom in Filemonu. Ta pisma so nastala dobrih trideset let po
smrti na križu. Pavel je bil obrtnik, že njegov oče je bil rimski
državljan, rojen je bil v Tarzu v Mali Aziji, grščina mu je bila vsaj
toliko domača kot aramejščina. Pavlova pisma danes poznamo v
obliki, kakršno so dobila v rokah poznejših redaktorjev. Ti so iz treh
do petih pisem Korinčanom naredili dve, ostanki »predprvega« so
dobro prepoznavni v prvem. Domnevajo, da so bila pisma poško-
dovana in so jih prepisovalci rekonstruirali. Poleg tega so vanja tudi
kaj dodali, včasih kot potrebno pojasnilo, včasih kot nelogičen
dostavek, denimo »jaz pa Kristusov« (1 Kor 1:12), ko Pavel zavrača
preštevanje, kdo sledi kateremu učitelju (Petru, Pavlu, Apolosu); v
130
