Page 137 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 137
BO@IDAR DEBENJAK
Christos) iz Davidovega rodu (značilno da preko Jožefa!), kot je bilo
prerokovano. Matej začenja z rodovnikom, Luka pa ga vpelje šele v
3. poglavju, in to v obrnjenem zaporedju: od konca nazaj, značilno
po krstu v Jordanu in besedah iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad
teboj imam veselje.« Te besede je mogoče razumeti tudi v smislu
adopcionizma: V tem trenutku je Bog Jezusa posvojil. Uvod je
paralelna zgodba o spočetju in rojstvu Janeza (Krstnika) in Jezusa,
kratek vložek o dvanajstletnem dečku Jezusu v templju ter o javnem
delovanju Janeza Krstnika. Tudi tu je Jožef v rodovniku iz Davi-
dovega rodu, pomenljive pa so besede (Lk 2:48 sl), ki razločijo med
očetom (Jožefom) in Očetom (Bogom) in jih starša (Jožef in Marija)
ne razumeta(!): »Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova
mati mu je rekla: ’Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz
sva te s tesnobo iskala.’ Dejal jima je: ’Kako da sta me iskala? Mar
nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta.’ Vendar nista
razumela besed, ki jima jih je rekel.«
Ta dva uvoda sta vse, kar je v kanoničnem Novem testamentu
posvečenega času pred Jezusovim javnim delovanjem. In to z razlo-
gom. Martin Luther je v svojem uvodu v prevod Novega testamenta
zapisal: »Da pa Kristus v evangeliju in zraven Peter in Pavel podajajo
mnogo zapovedi in naukov ter razlagajo Postavo, je treba upoštevati
enako z vsemi drugimi Kristusovimi deli in blagodetmi. In enako
kot poznati njegova dela in življenjsko zgodbo še ne pomeni poznati
pravi evangelij, zakaj s tem še ne veš, da je premagal greh, smrt in
hudiča – pravtako tudi to še ne pomeni poznati evangelij, če veš za
tak nauk in zapoved, temveč [ga poznaš šele], ko pride glas, ki pravi,
da je Kristus tvoj lasten z življenjem, deli, smrtjo, vstajenjem in vsem,
kar je, ima, stori in zmore.«8 S stališča vere so za Luthra življenjepisni
podatki Jezusa nekaj površinskega, kar nam dovolj prepričljivo pove
z gornjimi besedami.
Helenistična doba pa je ljubila zgodbe. Grki so iz svoje mitologije
naredili nekaj podobnega sodobnim telenovelam. Tako se je tudi v
helenističnem krščanstvu razbohotilo iskanje nadaljnjih zgodb in
podzgodb o Jezusu, zlasti o obdobju pred javnim delovanjem. Po-
8 Martin Luther, Tukaj stojim. Teološko-politični spisi, Ljubljana 2002, str. 12–13.
135
Christos) iz Davidovega rodu (značilno da preko Jožefa!), kot je bilo
prerokovano. Matej začenja z rodovnikom, Luka pa ga vpelje šele v
3. poglavju, in to v obrnjenem zaporedju: od konca nazaj, značilno
po krstu v Jordanu in besedah iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad
teboj imam veselje.« Te besede je mogoče razumeti tudi v smislu
adopcionizma: V tem trenutku je Bog Jezusa posvojil. Uvod je
paralelna zgodba o spočetju in rojstvu Janeza (Krstnika) in Jezusa,
kratek vložek o dvanajstletnem dečku Jezusu v templju ter o javnem
delovanju Janeza Krstnika. Tudi tu je Jožef v rodovniku iz Davi-
dovega rodu, pomenljive pa so besede (Lk 2:48 sl), ki razločijo med
očetom (Jožefom) in Očetom (Bogom) in jih starša (Jožef in Marija)
ne razumeta(!): »Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova
mati mu je rekla: ’Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz
sva te s tesnobo iskala.’ Dejal jima je: ’Kako da sta me iskala? Mar
nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta.’ Vendar nista
razumela besed, ki jima jih je rekel.«
Ta dva uvoda sta vse, kar je v kanoničnem Novem testamentu
posvečenega času pred Jezusovim javnim delovanjem. In to z razlo-
gom. Martin Luther je v svojem uvodu v prevod Novega testamenta
zapisal: »Da pa Kristus v evangeliju in zraven Peter in Pavel podajajo
mnogo zapovedi in naukov ter razlagajo Postavo, je treba upoštevati
enako z vsemi drugimi Kristusovimi deli in blagodetmi. In enako
kot poznati njegova dela in življenjsko zgodbo še ne pomeni poznati
pravi evangelij, zakaj s tem še ne veš, da je premagal greh, smrt in
hudiča – pravtako tudi to še ne pomeni poznati evangelij, če veš za
tak nauk in zapoved, temveč [ga poznaš šele], ko pride glas, ki pravi,
da je Kristus tvoj lasten z življenjem, deli, smrtjo, vstajenjem in vsem,
kar je, ima, stori in zmore.«8 S stališča vere so za Luthra življenjepisni
podatki Jezusa nekaj površinskega, kar nam dovolj prepričljivo pove
z gornjimi besedami.
Helenistična doba pa je ljubila zgodbe. Grki so iz svoje mitologije
naredili nekaj podobnega sodobnim telenovelam. Tako se je tudi v
helenističnem krščanstvu razbohotilo iskanje nadaljnjih zgodb in
podzgodb o Jezusu, zlasti o obdobju pred javnim delovanjem. Po-
8 Martin Luther, Tukaj stojim. Teološko-politični spisi, Ljubljana 2002, str. 12–13.
135
