Page 135 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 135
BO@IDAR DEBENJAK
iz leta 64 ali 67, tik pred avtorjevo mučeniško smrtjo, Drugo Petrovo
pismo pa postavljajo v leto 120; drugi viri navajajo za več teh del
kasnejše datume (Hans Küng denimo za 2 Pt leto 150).
Evangeliji so šli skozi mnogo redakcij. Šele ob vstopu v 17. stoletje
so dobili svojo današnjo podobo s štetjem vrstic in njihovim nava-
janjem za številko poglavja (npr. Mt 2,16–18 oz. Mt 2:16–18; pri
Trubarju še samo »Math 2«). Ves čas so obstajale različne verzije
besedila in v iskanju najboljše in najbolj pristne se je razvila tekstna
kritika. Naj omenim, da ima, denimo, znameniti stavek božičnega
sporočila angelov (»Slava Bogu na višavah […]«) vsaj šest različnih
verzij, po enih je poudarek drugega dela v smislu starega prevoda
»in na zemlji mir ljudem, ki so dobre volje« (torej voljno delajo
dobro), po drugih pa v smislu starega prevoda »ki so Mu po volji«,
torej od Boga sprejeti. Katera različica je prava, je stvar zahtevnih
teoloških interpretacij, zanesljivo pa je nesprejemljivo, da bi kaka
cerkvena avoriteta »vedela«, kdo od ljudi »Mu ni po volji« … Rokopis
Codex Bezae vsebuje stavek: »Istega dne je videl nekoga, ki je delal v
soboto, in mu rekel: ’Človek, če veš, kaj delaš, blagor ti, če pa ne veš,
si preklet in prestopnik Postave.’« (Lk 6:4 sl.) V Bizancu so si priza-
devali, da bi sinoptične evangelije poenotili, in so zato izenačevali
besede in stavke v vzporednicah. Zaradi tega je bizantinski »textus
receptus« za tekstno kritiko malo pomemben, zanimivi pa so stari
sirski, koptski in drugi prevodi.
5. Apostolski očetje
Malo pred letom 100 so nastali tudi nekateri spisi, ki so se
uporabljali v poučevanju vere enako kakor kanonična dela, danes pa
se vodijo kot dela apostolskih očetov: Prvo Klementovo pismo Korinčanom,
Didache (ali Nauk dvanajstih apostolov); iz tega časa je tudi Pastir Herma,
verski poučni spis, ki so ga pripisovali bratu rimskega škofa Pija I.
Okoli 110 pa je nastalo sedem vplivnih pisem antiohijskega škofa
Ignatija ter pismo smirnskega škofa Polikarpa, ki jih niso vključevali
v kanon. Isto velja za Barnabovo pismo (okoli 130) in za zbirko vseh
dosegljivih pričevanj o Kristusu in apostolih, ki jih je okoli leta 130
zbral hierapolski škof Papias in od katere je do nas prišlo samo nekaj
133
iz leta 64 ali 67, tik pred avtorjevo mučeniško smrtjo, Drugo Petrovo
pismo pa postavljajo v leto 120; drugi viri navajajo za več teh del
kasnejše datume (Hans Küng denimo za 2 Pt leto 150).
Evangeliji so šli skozi mnogo redakcij. Šele ob vstopu v 17. stoletje
so dobili svojo današnjo podobo s štetjem vrstic in njihovim nava-
janjem za številko poglavja (npr. Mt 2,16–18 oz. Mt 2:16–18; pri
Trubarju še samo »Math 2«). Ves čas so obstajale različne verzije
besedila in v iskanju najboljše in najbolj pristne se je razvila tekstna
kritika. Naj omenim, da ima, denimo, znameniti stavek božičnega
sporočila angelov (»Slava Bogu na višavah […]«) vsaj šest različnih
verzij, po enih je poudarek drugega dela v smislu starega prevoda
»in na zemlji mir ljudem, ki so dobre volje« (torej voljno delajo
dobro), po drugih pa v smislu starega prevoda »ki so Mu po volji«,
torej od Boga sprejeti. Katera različica je prava, je stvar zahtevnih
teoloških interpretacij, zanesljivo pa je nesprejemljivo, da bi kaka
cerkvena avoriteta »vedela«, kdo od ljudi »Mu ni po volji« … Rokopis
Codex Bezae vsebuje stavek: »Istega dne je videl nekoga, ki je delal v
soboto, in mu rekel: ’Človek, če veš, kaj delaš, blagor ti, če pa ne veš,
si preklet in prestopnik Postave.’« (Lk 6:4 sl.) V Bizancu so si priza-
devali, da bi sinoptične evangelije poenotili, in so zato izenačevali
besede in stavke v vzporednicah. Zaradi tega je bizantinski »textus
receptus« za tekstno kritiko malo pomemben, zanimivi pa so stari
sirski, koptski in drugi prevodi.
5. Apostolski očetje
Malo pred letom 100 so nastali tudi nekateri spisi, ki so se
uporabljali v poučevanju vere enako kakor kanonična dela, danes pa
se vodijo kot dela apostolskih očetov: Prvo Klementovo pismo Korinčanom,
Didache (ali Nauk dvanajstih apostolov); iz tega časa je tudi Pastir Herma,
verski poučni spis, ki so ga pripisovali bratu rimskega škofa Pija I.
Okoli 110 pa je nastalo sedem vplivnih pisem antiohijskega škofa
Ignatija ter pismo smirnskega škofa Polikarpa, ki jih niso vključevali
v kanon. Isto velja za Barnabovo pismo (okoli 130) in za zbirko vseh
dosegljivih pričevanj o Kristusu in apostolih, ki jih je okoli leta 130
zbral hierapolski škof Papias in od katere je do nas prišlo samo nekaj
133
