Page 14 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 14
OBSTATI, KO SE VSE [IBI
židami, zlatom, srebrom, s perlami inu žahtnimi
kamini oblačimo inu nanje obesujemo. Nikdar poprej
per nikomer, per obenim gostovanu oli povablenu se
nej tolikajn dragih, sladkih, mnogoterih jejdi inu riht
kmalu naprej neslu inu postavilo koker zdaj, nekar le
samuč per žlahtnikih, temu tudi per purgarjih &c.«
V citiranem odlomku so na najžlahtnejši način navzoče vse prvine
Trubarjeve humanistične retorike, ki se je trudila iti v korak z
večnostjo, časom in ljudmi. Poprej zanj tako značilnim dvočlenskim
priredno sestavljenim besednim zvezam, ki imajo praviloma poudar-
jalno vlogo in se zato nahajajo v območju pomenske sinonimike
(npr. »očito, zastopno besedo«; »ž nih falš vukum inu hinavščino«;
»per […] gostovanu oli povablenu«), se pridružujejo daljše in manj
pregledne. Šestnajsto stoletje je pač bilo na poti k manierističnemu
in baročnemu slogovnemu oblikovanju, ki sta stavila na količinsko
bohotnost ter kontrastiranje s stopnjevanji in nasprotovanji. Tudi
Trubar je zaznal in upošteval nove tendence v tekstni kompoziciji in
ornamentaciji. Tako v navedenem pasusu najdemo tričlenske pri-
redno zgrajene besedne zveze (kot npr. »besedo, zapuvidi, postave«
ter »oferti, požreščine inu mnogotere nepridne potrate«) – pa celo
še razsežnejše (kot denimo »zgul z žametom, damaskom, skarlatom,
spinatom, židami, zlatom, srebrom, s perlami inu žlahtnimi ka-
mini«). Evokacija človekove telesnosti, na katero naletimo v tema-
tizaciji nezglednosti, je sporočilno izrazito premišljena: najprej se
omeni smrkova glava, nižje od nje je potem pred bralčeva čutila
priklican smrdeči trebuh, nazadnje pa se soočimo še z nogami, ki so
čisto spodaj, v še večji in še bolj obči gnusobi – v blatu. Že kratka
slogovno-pomenska analiza razkrije, da Trubar ni niti malo poskušal
zavajati bralcev svojih knjig, ko je poudarjal, da je bolan zgolj telesno.
Njegov duh je tudi v poznih letih ostal gibek, pobuden in odziven
na vprašanja, ki jih je zastavljala stvarnost vere in izkušnje.
Trubar, čigar življenjski opus je monumentalni mejnik med
komaj predstavljivim številom nerazvidnosti in očitnosti – najbolj
spregledan od njih je nemara zgodovinsko najpomembnejši in naj-
daljnosežnejši, tj. njegovo dojemanje domovine kot enotne entitete,
12
židami, zlatom, srebrom, s perlami inu žahtnimi
kamini oblačimo inu nanje obesujemo. Nikdar poprej
per nikomer, per obenim gostovanu oli povablenu se
nej tolikajn dragih, sladkih, mnogoterih jejdi inu riht
kmalu naprej neslu inu postavilo koker zdaj, nekar le
samuč per žlahtnikih, temu tudi per purgarjih &c.«
V citiranem odlomku so na najžlahtnejši način navzoče vse prvine
Trubarjeve humanistične retorike, ki se je trudila iti v korak z
večnostjo, časom in ljudmi. Poprej zanj tako značilnim dvočlenskim
priredno sestavljenim besednim zvezam, ki imajo praviloma poudar-
jalno vlogo in se zato nahajajo v območju pomenske sinonimike
(npr. »očito, zastopno besedo«; »ž nih falš vukum inu hinavščino«;
»per […] gostovanu oli povablenu«), se pridružujejo daljše in manj
pregledne. Šestnajsto stoletje je pač bilo na poti k manierističnemu
in baročnemu slogovnemu oblikovanju, ki sta stavila na količinsko
bohotnost ter kontrastiranje s stopnjevanji in nasprotovanji. Tudi
Trubar je zaznal in upošteval nove tendence v tekstni kompoziciji in
ornamentaciji. Tako v navedenem pasusu najdemo tričlenske pri-
redno zgrajene besedne zveze (kot npr. »besedo, zapuvidi, postave«
ter »oferti, požreščine inu mnogotere nepridne potrate«) – pa celo
še razsežnejše (kot denimo »zgul z žametom, damaskom, skarlatom,
spinatom, židami, zlatom, srebrom, s perlami inu žlahtnimi ka-
mini«). Evokacija človekove telesnosti, na katero naletimo v tema-
tizaciji nezglednosti, je sporočilno izrazito premišljena: najprej se
omeni smrkova glava, nižje od nje je potem pred bralčeva čutila
priklican smrdeči trebuh, nazadnje pa se soočimo še z nogami, ki so
čisto spodaj, v še večji in še bolj obči gnusobi – v blatu. Že kratka
slogovno-pomenska analiza razkrije, da Trubar ni niti malo poskušal
zavajati bralcev svojih knjig, ko je poudarjal, da je bolan zgolj telesno.
Njegov duh je tudi v poznih letih ostal gibek, pobuden in odziven
na vprašanja, ki jih je zastavljala stvarnost vere in izkušnje.
Trubar, čigar življenjski opus je monumentalni mejnik med
komaj predstavljivim številom nerazvidnosti in očitnosti – najbolj
spregledan od njih je nemara zgodovinsko najpomembnejši in naj-
daljnosežnejši, tj. njegovo dojemanje domovine kot enotne entitete,
12
