Page 17 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 17
IGOR GRDINA
rajoča oblast tevtonskih bojevnikov, ki se je na svojem osrednjem
območju prav v reformacijski dobi preobrazila v Prusijo (1525), je
od drugih kraljestev in kneževin odstopala v mnogo manjši meri
kot stvarnost povsem spreminjajoči münstrski Novi Sion. Prevrat-
niški teror, ki je zavladal v njem, je bil zaradi majhnosti območja
lahko tolikšen, da so ga stvaritelji novih (konceptov) oblasti v večjih
državah mogli doseči šele z drugi industrijski revoluciji sledečim
tehnološkim razmahom. Romaneskna Moskva 2042 Vladimirja Voj-
noviča je dejansko obstajala že v 16. stoletju.
Trubar s poudarjanjem »zastopnosti« – tj. z lastno edinstvenostjo
skladnega dojemanja sveta, vere in ljudi – tudi v nasvetih in prigo-
varjanjih mogočnikom, ki so bila zelo uspešna (drugače bi njegove
knjige ne uzrle belega dne), ni bil podoben večini mož s primerljivim
vplivom oziroma močjo, kot ju je imel sam. Ko je leta 1561 v Registru
pojasnjeval svoja prizadevanja, jim je prav na ozadju svojih »antro-
poloških« pojmovanj samozavestno pripisal prelomno vlogo:
»Iz posebne previdnosti in odredbe Božje se sveto biblijsko pismo
in druge pobožne knjige šele zdaj, v teh zadnjih hudih časih, preva-
jajo tudi v slovenski in hrvatski jezik ter tiskajo s trojnimi črkami
[tj. z latiničnimi, glagolskimi in cirilskimi]. Odkar svet stoji, se to
nikdar ni zgodilo, zakaj slovenski jezik se doslej nikoli ni pisal, še
manj pa tiskal.«
Poslednjost časa, katere poudarjanje daje besedam Primoža Tru-
barja še posebno dramatičnost – v Posvetilu k slovenskemu Svetemu
pismu je leta 1584 podoben ton ubral tudi njegov »duhovni sin« Jurij
Dalmatin –, po reformatorjevem mnenju ne narekuje kakšnega
izrednega ravnanja oziroma ukrepov: »zastopni« človek dela tudi
pod bremenom zavesti o iztekanju dobe znanega sveta tako, da more
svoje misli in ravnanja zaobseči z besedo prav. V nobenem trenutku
ne razpolaga s kakšnimi posebnimi pooblastili, četudi ima bodisi
veliko moč bodisi na široko razprostranjen vpliv. Celo soočenje z
nepopolno uspešnostjo lastnih prizadevanj, ki pri Trubarju odmeva
skozi kritiko njegovih sovercev ob zaključku prevajanja Nove zaveze
– se pravi knjige, s katere razumevanjem bodo mogli biti zveličani –,
ne upravičuje početja, ki bi se ga človek sicer ne oprijel. To velja tudi
za uporabo sredstev – ne glede na ravnanja drugih. Njihovo še tako
15
rajoča oblast tevtonskih bojevnikov, ki se je na svojem osrednjem
območju prav v reformacijski dobi preobrazila v Prusijo (1525), je
od drugih kraljestev in kneževin odstopala v mnogo manjši meri
kot stvarnost povsem spreminjajoči münstrski Novi Sion. Prevrat-
niški teror, ki je zavladal v njem, je bil zaradi majhnosti območja
lahko tolikšen, da so ga stvaritelji novih (konceptov) oblasti v večjih
državah mogli doseči šele z drugi industrijski revoluciji sledečim
tehnološkim razmahom. Romaneskna Moskva 2042 Vladimirja Voj-
noviča je dejansko obstajala že v 16. stoletju.
Trubar s poudarjanjem »zastopnosti« – tj. z lastno edinstvenostjo
skladnega dojemanja sveta, vere in ljudi – tudi v nasvetih in prigo-
varjanjih mogočnikom, ki so bila zelo uspešna (drugače bi njegove
knjige ne uzrle belega dne), ni bil podoben večini mož s primerljivim
vplivom oziroma močjo, kot ju je imel sam. Ko je leta 1561 v Registru
pojasnjeval svoja prizadevanja, jim je prav na ozadju svojih »antro-
poloških« pojmovanj samozavestno pripisal prelomno vlogo:
»Iz posebne previdnosti in odredbe Božje se sveto biblijsko pismo
in druge pobožne knjige šele zdaj, v teh zadnjih hudih časih, preva-
jajo tudi v slovenski in hrvatski jezik ter tiskajo s trojnimi črkami
[tj. z latiničnimi, glagolskimi in cirilskimi]. Odkar svet stoji, se to
nikdar ni zgodilo, zakaj slovenski jezik se doslej nikoli ni pisal, še
manj pa tiskal.«
Poslednjost časa, katere poudarjanje daje besedam Primoža Tru-
barja še posebno dramatičnost – v Posvetilu k slovenskemu Svetemu
pismu je leta 1584 podoben ton ubral tudi njegov »duhovni sin« Jurij
Dalmatin –, po reformatorjevem mnenju ne narekuje kakšnega
izrednega ravnanja oziroma ukrepov: »zastopni« človek dela tudi
pod bremenom zavesti o iztekanju dobe znanega sveta tako, da more
svoje misli in ravnanja zaobseči z besedo prav. V nobenem trenutku
ne razpolaga s kakšnimi posebnimi pooblastili, četudi ima bodisi
veliko moč bodisi na široko razprostranjen vpliv. Celo soočenje z
nepopolno uspešnostjo lastnih prizadevanj, ki pri Trubarju odmeva
skozi kritiko njegovih sovercev ob zaključku prevajanja Nove zaveze
– se pravi knjige, s katere razumevanjem bodo mogli biti zveličani –,
ne upravičuje početja, ki bi se ga človek sicer ne oprijel. To velja tudi
za uporabo sredstev – ne glede na ravnanja drugih. Njihovo še tako
15
