Page 18 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 18
OBSTATI, KO SE VSE [IBI
sugestivno in k udobnosti ali celo samoumevnosti vabeče početje
nikoli ne more biti ne upravičilo ne opravičilo za kar koli. Če se
človek zaradi moči zgleda ali vpliva časa zapiše sledenju ali posne-
manju sodobnikov do te mere, da pride navzkriž s svojimi naj-
globljimi spoznanji, lahko to izraža samo bolj ali manj usodni odmik
od »zastopnosti«.
Po drugi strani pa nič ne dovoljuje niti obupa in opustitve priza-
devanj, ki so spoznana za prava. Resignaciji naj ne odpira vrat niti
to, da se vse, za kar si človek prizadeva, ne udejanja v zamišljeni
popolnosti. Pri tem nič ne štejejo niti obče navzoči razlogi – kakršni
so npr. tisti, ki so navezani na »smrkove glave«, »smrdeče trebuhe«
in »blatne noge«, zakrite z »žametom, damaskom, skarlatom, spina-
tom, židami, zlatom, srebrom, s perlami inu žahtnimi kamini«.
Trubar si je tako do smrti prizadeval za slovensko knjigo, katere
rojstvo je bilo zaradi njenega brezmejnega, dobesedno zveličavnega
pomena zanj in za vse rojake – kjer koli in kar koli že so – dogodek
epohalnega pomena. Tudi reformatorjev trud za uveljavitev razu-
mevanj, zapisanih v zborniku Concordia, govori o tem, da gre kljub
človeškemu veselju s stranpotmi, uveljavljati smer spoznanja vsega,
kar je prav in kar lahko ljudi druži v občestvo oziroma povezuje v
skupnost. Takšna prizadevanja ne morejo biti zaman, čeprav so
pogosto zastonj. »Zastopnost« si, skratka, ne more privoščiti raz-
košja obupa. Zanj je (v najskrajnejšem primeru) vedno čas kdaj
pozneje. Z neskaljenim seboj – se pravi brez vseh zabrisovalnih (še
tako okraševalnih) dodatkov – je treba obstati tudi tedaj, ko se vse
šibi in krivi. Kajpak ne s trdostjo, marveč s trdnostjo.
16
sugestivno in k udobnosti ali celo samoumevnosti vabeče početje
nikoli ne more biti ne upravičilo ne opravičilo za kar koli. Če se
človek zaradi moči zgleda ali vpliva časa zapiše sledenju ali posne-
manju sodobnikov do te mere, da pride navzkriž s svojimi naj-
globljimi spoznanji, lahko to izraža samo bolj ali manj usodni odmik
od »zastopnosti«.
Po drugi strani pa nič ne dovoljuje niti obupa in opustitve priza-
devanj, ki so spoznana za prava. Resignaciji naj ne odpira vrat niti
to, da se vse, za kar si človek prizadeva, ne udejanja v zamišljeni
popolnosti. Pri tem nič ne štejejo niti obče navzoči razlogi – kakršni
so npr. tisti, ki so navezani na »smrkove glave«, »smrdeče trebuhe«
in »blatne noge«, zakrite z »žametom, damaskom, skarlatom, spina-
tom, židami, zlatom, srebrom, s perlami inu žahtnimi kamini«.
Trubar si je tako do smrti prizadeval za slovensko knjigo, katere
rojstvo je bilo zaradi njenega brezmejnega, dobesedno zveličavnega
pomena zanj in za vse rojake – kjer koli in kar koli že so – dogodek
epohalnega pomena. Tudi reformatorjev trud za uveljavitev razu-
mevanj, zapisanih v zborniku Concordia, govori o tem, da gre kljub
človeškemu veselju s stranpotmi, uveljavljati smer spoznanja vsega,
kar je prav in kar lahko ljudi druži v občestvo oziroma povezuje v
skupnost. Takšna prizadevanja ne morejo biti zaman, čeprav so
pogosto zastonj. »Zastopnost« si, skratka, ne more privoščiti raz-
košja obupa. Zanj je (v najskrajnejšem primeru) vedno čas kdaj
pozneje. Z neskaljenim seboj – se pravi brez vseh zabrisovalnih (še
tako okraševalnih) dodatkov – je treba obstati tudi tedaj, ko se vse
šibi in krivi. Kajpak ne s trdostjo, marveč s trdnostjo.
16
