Page 16 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 16
OBSTATI, KO SE VSE [IBI
tudi v sprejemanju vsega Svetega pisma (še posebej pa pri vedno
potrebni molitvi 119. psalma) –, takšno dojemanje sveta, vere in ljudi
ni presenetljivo. Precej nepričakovano pa je za osebnost, ki je živela v
nasilnem času in je imela vsaj izdaten vpliv, če že ne zmerom tudi
velike moči. Trubar, ki je za svojo oznanjevalsko, pisateljsko, preva-
jalsko in založniško dejavnost uspel zainteresirati vrsto vladarjev –
od edinega protestantom naklonjenega Habsburžana, kralja Maksi-
milijana II., volilnega kneza »očeta« Avgusta, bratov Janeza Vilje-
ma I. Saško-Weimarskega in Janeza Friderika II. Saškega ter vojvode
Krištofa Württemberškega do deželnega grofa Filipa Hessenskega,
mejnega grofa Brandenburško-Ansbaškega in prvega vojvode Pru-
skega Albrehta ter brata bavarskega vojvode Albrehta IV. Wolfgan-
ga –, prav tako pa je bil v stikih z Zwinglijevim naslednikom Heinri-
chom Bullingerjem (korespondenčno), uglednim diplomatom go-
spodarjev dveh veroizpovedi (celo bivšim nuncijem in škofom) Pe-
trom Pavlom Vergerijem mlajšim in najmerodajnejšimi tübingen-
skimi teologi pod vodstvom Jakoba Andreaeja, je kljub begu in
izgonu z območja dežel pod (neposredno) vlado cesarja Ferdinanda
I. (1548) in nadvojvode Karla Notranjeavstrijskega (1565) vsekakor
sodil med ljudi, katerih ideali niso bili obsojeni na »platoničnost«.
Možje z biografijami, kakršna je bila njegova, so mogli stvarnost
(pre)oblikovati do te mere, da se je Božja volja dogajala skozi njihove
vizije, želje, hotenja in dejanja. Teologi v 16. stoletju niso bili samo
duhovni vodniki in vplivni (so)usmerjevalci korakov tako katoliških
kot protestantskih vladarjev, ampak so se lahko povzpeli tudi do
nosilcev teokracije, ki ni hotela nič vedeti o zahodnoevropski tradiciji
ločevanja verske in posvetne oblasti, uveljavljeni (vsaj v upravi) celo v
knezoškofijskih deželah Svetega rimskega cesarstva. Prekrščevalci so
v Münstru za kratek čas – 1534–1535 – osnovali Novi Sion pod
»žezlom« samozvanega »kralja« Johanna/Jana (Leydenskega), v
katerem so se prestopki proti desetim Božjim zapovedim kaznovali
s smrtjo. Odprava denarja, knjižna piromanija in vpeljava mnogo-
ženstva, do česar je v protototalitarni mestni državi prišlo v prepri-
čanju, da se bliža konec sveta, so dokazovale, da so bili srednjeveški
teokrati v bojevitih deželah viteških redov na obrobju Evrope kljub
svojim železnim sabljam, srajcam in srcem dovolj neradikalni. Zami-
14
tudi v sprejemanju vsega Svetega pisma (še posebej pa pri vedno
potrebni molitvi 119. psalma) –, takšno dojemanje sveta, vere in ljudi
ni presenetljivo. Precej nepričakovano pa je za osebnost, ki je živela v
nasilnem času in je imela vsaj izdaten vpliv, če že ne zmerom tudi
velike moči. Trubar, ki je za svojo oznanjevalsko, pisateljsko, preva-
jalsko in založniško dejavnost uspel zainteresirati vrsto vladarjev –
od edinega protestantom naklonjenega Habsburžana, kralja Maksi-
milijana II., volilnega kneza »očeta« Avgusta, bratov Janeza Vilje-
ma I. Saško-Weimarskega in Janeza Friderika II. Saškega ter vojvode
Krištofa Württemberškega do deželnega grofa Filipa Hessenskega,
mejnega grofa Brandenburško-Ansbaškega in prvega vojvode Pru-
skega Albrehta ter brata bavarskega vojvode Albrehta IV. Wolfgan-
ga –, prav tako pa je bil v stikih z Zwinglijevim naslednikom Heinri-
chom Bullingerjem (korespondenčno), uglednim diplomatom go-
spodarjev dveh veroizpovedi (celo bivšim nuncijem in škofom) Pe-
trom Pavlom Vergerijem mlajšim in najmerodajnejšimi tübingen-
skimi teologi pod vodstvom Jakoba Andreaeja, je kljub begu in
izgonu z območja dežel pod (neposredno) vlado cesarja Ferdinanda
I. (1548) in nadvojvode Karla Notranjeavstrijskega (1565) vsekakor
sodil med ljudi, katerih ideali niso bili obsojeni na »platoničnost«.
Možje z biografijami, kakršna je bila njegova, so mogli stvarnost
(pre)oblikovati do te mere, da se je Božja volja dogajala skozi njihove
vizije, želje, hotenja in dejanja. Teologi v 16. stoletju niso bili samo
duhovni vodniki in vplivni (so)usmerjevalci korakov tako katoliških
kot protestantskih vladarjev, ampak so se lahko povzpeli tudi do
nosilcev teokracije, ki ni hotela nič vedeti o zahodnoevropski tradiciji
ločevanja verske in posvetne oblasti, uveljavljeni (vsaj v upravi) celo v
knezoškofijskih deželah Svetega rimskega cesarstva. Prekrščevalci so
v Münstru za kratek čas – 1534–1535 – osnovali Novi Sion pod
»žezlom« samozvanega »kralja« Johanna/Jana (Leydenskega), v
katerem so se prestopki proti desetim Božjim zapovedim kaznovali
s smrtjo. Odprava denarja, knjižna piromanija in vpeljava mnogo-
ženstva, do česar je v protototalitarni mestni državi prišlo v prepri-
čanju, da se bliža konec sveta, so dokazovale, da so bili srednjeveški
teokrati v bojevitih deželah viteških redov na obrobju Evrope kljub
svojim železnim sabljam, srajcam in srcem dovolj neradikalni. Zami-
14
