Page 15 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 15
IGOR GRDINA
ki se kaže v leta 1555 prvič izpričani oznaki »slovenska dežela« (tudi
v nemškem ustrezniku »Windischland«) –, se je na starost srečeval s
problemom vseh preobraževalcev sveta: spremembe, ki jih je bodisi
povzročil bodisi pospešil s svojim neutrudnim delom, so dale opazno
drugačne rezultate od zaželenih in pričakovanih. Komajda si je
mogoče predstavljati, kako dramatično je moralo biti zanj spoznanje
o naraščajoči verski in moralni mlahavosti v luteranskih vrstah. Tudi
to si je odkrito priznal, da so njegovi somišljeniki v marsičem na las
podobni katolikom. Stvarnosti dobe, prostora, ljudi in nravi pa se je
Trubar pustil poučiti celo o tem, da verniki, ki vztrajajo v privr-
ženosti avtoriteti rimskega papeža, ne žive kar povprek v smrtnih
grehih. Takšen je samo »ta vekši dejl od nih«.
Očetu slovenske književnosti, ki se je do svojih stališč povzpel
sam in v prepričanju, da se na bivanjskem obzorju sveta zarisuje
zlovešča senca apokalipse – zato je leta 1579 v Ta prvem psalmu ž nega
trijemi izlagami zapisal, da je »[t]a Antikrišt […] zdaj spoznan« –,
takšna dognanja o ljudeh in stvareh nikakor niso olajševale življenja.
Še posebej ga je vznemirjalo in bolelo, da znamenja iztekanja časa,
ki jih je doživljal kot povsem nedvoumna, pri sodobnikih nikakor
niso hotela biti razbrana kot zaresna. Pred leti je bilo na nekem
znanstvenem srečanju zato celo mogoče slišati razglabljanje o tem,
da je bil Trubar spričo velike razširjenosti posvetnjaštva – ki je
navsezadnje opozarjalo, da se je reformacija odvijala v širšem kon-
tekstu, tj. v območju enotne in v vrstah elit tudi bohotne evropske
civilizacije renesanse – na starost resigniran. Toda če je oče slovenske
knjige videl stvarnost, kakršna je bila, in se ni bil pripravljen idealizi-
rajoče slepiti niti glede lastnih somišljenikov – ob srditih sporih med
nekoč nad flacijanci zmagovitimi filipisti ter pozneje na Nemškem
prevladujočimi ustvarjalci drugačne tradicije luteranstva, ki so se
zbirali ob zborniku Concordia (1580), si res ni mogel zatiskati oči in
si misliti, da problemov vere potem, ko se je sam dokopal do njenih
utemeljitvenih spoznanj, ni več –, še ni mogoče reči, da je bil razo-
čaran. V prvi vrsti je to zgolj pričevanje, da ne zaželenim ne tolažečim
utvaram ni bil pripravljen priznati prvenstva nad realnostjo.
Za človeka, ki je v središče svoje »antropologije« postavljal »za-
stopnost« – v Noviga testamenta puslednem dejlu jo je izrecno pričakoval
13
ki se kaže v leta 1555 prvič izpričani oznaki »slovenska dežela« (tudi
v nemškem ustrezniku »Windischland«) –, se je na starost srečeval s
problemom vseh preobraževalcev sveta: spremembe, ki jih je bodisi
povzročil bodisi pospešil s svojim neutrudnim delom, so dale opazno
drugačne rezultate od zaželenih in pričakovanih. Komajda si je
mogoče predstavljati, kako dramatično je moralo biti zanj spoznanje
o naraščajoči verski in moralni mlahavosti v luteranskih vrstah. Tudi
to si je odkrito priznal, da so njegovi somišljeniki v marsičem na las
podobni katolikom. Stvarnosti dobe, prostora, ljudi in nravi pa se je
Trubar pustil poučiti celo o tem, da verniki, ki vztrajajo v privr-
ženosti avtoriteti rimskega papeža, ne žive kar povprek v smrtnih
grehih. Takšen je samo »ta vekši dejl od nih«.
Očetu slovenske književnosti, ki se je do svojih stališč povzpel
sam in v prepričanju, da se na bivanjskem obzorju sveta zarisuje
zlovešča senca apokalipse – zato je leta 1579 v Ta prvem psalmu ž nega
trijemi izlagami zapisal, da je »[t]a Antikrišt […] zdaj spoznan« –,
takšna dognanja o ljudeh in stvareh nikakor niso olajševale življenja.
Še posebej ga je vznemirjalo in bolelo, da znamenja iztekanja časa,
ki jih je doživljal kot povsem nedvoumna, pri sodobnikih nikakor
niso hotela biti razbrana kot zaresna. Pred leti je bilo na nekem
znanstvenem srečanju zato celo mogoče slišati razglabljanje o tem,
da je bil Trubar spričo velike razširjenosti posvetnjaštva – ki je
navsezadnje opozarjalo, da se je reformacija odvijala v širšem kon-
tekstu, tj. v območju enotne in v vrstah elit tudi bohotne evropske
civilizacije renesanse – na starost resigniran. Toda če je oče slovenske
knjige videl stvarnost, kakršna je bila, in se ni bil pripravljen idealizi-
rajoče slepiti niti glede lastnih somišljenikov – ob srditih sporih med
nekoč nad flacijanci zmagovitimi filipisti ter pozneje na Nemškem
prevladujočimi ustvarjalci drugačne tradicije luteranstva, ki so se
zbirali ob zborniku Concordia (1580), si res ni mogel zatiskati oči in
si misliti, da problemov vere potem, ko se je sam dokopal do njenih
utemeljitvenih spoznanj, ni več –, še ni mogoče reči, da je bil razo-
čaran. V prvi vrsti je to zgolj pričevanje, da ne zaželenim ne tolažečim
utvaram ni bil pripravljen priznati prvenstva nad realnostjo.
Za človeka, ki je v središče svoje »antropologije« postavljal »za-
stopnost« – v Noviga testamenta puslednem dejlu jo je izrecno pričakoval
13
