Page 217 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 217
SA[O JER[E
je bilo naravno«, ter da je le »moliti in za nebesa skrbeti […] učil
Slovence«. Slednjega, namreč verskega vzgiba Trubarju menda res
ni odrekal nihče izmed raziskovalcev in premišljevalcev njegovega
življenja in opusa, in vendar je bila v ospredje vselej postavljena
Trubarjeva vera v slovenski jezik, vera slovenskega jezika, Trubarjeva
slovenska vera sploh: »Mit besede in jezika« da je bil, je menil literarni
zgodovinar Boris Paternu, »bistvena sestavina reformacije«, torej
tudi slovenske reformacije. S pogledom na teološke prvine refor-
macije, pa naj gre za reformacijo vobče ali Trubarjeve religiozne
nazore posebej, je takšna teza zagotovo vsaj diskutabilna, če že ne
povsem napačna, očitno pa je, da je slovenska beseda, kakor jo je
najprej zapisal Primož Trubar in so jo nato zapisovali slovenski
reformatorji, postala in ostaja bistveni, še več, mitski element razu-
mevanja Trubarjeve oziroma slovenske reformacije v modernem in
današnjem času. Slovenski narod je, trdi sociolog Marko Kerševan,
creatura verbi, ustvarjen z besedo: »Zaradi izjemnega mesta, ki ga je
slovenski (knjižni) jezik dobil pri nastajanju moderne slovenske
narodne identite – kot njen okvir in sredstvo – je protestantsko
jezikovno in književno delo postalo del slovenske ‚kulturne me-
morije’.« In še več, kot ugotavlja teolog Edvard Kovač, današnjemu
slovenskemu pogledu se Trubarjevo delo ne kaže le kot konstitutivni
del njegove preteklosti in njegovega nacionalnega spomina, pač pa
kot temelj slovenske nacionalne etike. Skratka, z nekaj pretiravanja
lahko moderni, sodobni slovenski pogled na Trubarja in slovensko
reformacijo strnemo takole: V začetku je bila beseda in beseda je
bila pri Trubarju in beseda je bil Trubar sam. Vse je iz nje nastalo in
brez nje ni nič nastalo, kar je nastalega. V njej je bilo slovensko
življenje in to življenje je bilo luč ljudi in ta luč sveti v slovensko
temo. A tema je še ni zares sprejela.
S tem pa slovenski pogled na Trubarja in sploh slovensko refor-
macijo razkriva svojo scela romantično naravo. Besedo »roman-
tičen« oziroma «romantika« uporabljam pri tem v njenem histo-
ričnem, poetičnem smislu, namreč kot besedo za poskus, da bi
»majhnemu dali visoki smisel, običajemu skrivnostno podobo in
končnemu sij neskončnega«, če uporabim besede nemškega roman-
tika Novalisa. Prav v pogledu nemških romantikov na Luthra in
215
je bilo naravno«, ter da je le »moliti in za nebesa skrbeti […] učil
Slovence«. Slednjega, namreč verskega vzgiba Trubarju menda res
ni odrekal nihče izmed raziskovalcev in premišljevalcev njegovega
življenja in opusa, in vendar je bila v ospredje vselej postavljena
Trubarjeva vera v slovenski jezik, vera slovenskega jezika, Trubarjeva
slovenska vera sploh: »Mit besede in jezika« da je bil, je menil literarni
zgodovinar Boris Paternu, »bistvena sestavina reformacije«, torej
tudi slovenske reformacije. S pogledom na teološke prvine refor-
macije, pa naj gre za reformacijo vobče ali Trubarjeve religiozne
nazore posebej, je takšna teza zagotovo vsaj diskutabilna, če že ne
povsem napačna, očitno pa je, da je slovenska beseda, kakor jo je
najprej zapisal Primož Trubar in so jo nato zapisovali slovenski
reformatorji, postala in ostaja bistveni, še več, mitski element razu-
mevanja Trubarjeve oziroma slovenske reformacije v modernem in
današnjem času. Slovenski narod je, trdi sociolog Marko Kerševan,
creatura verbi, ustvarjen z besedo: »Zaradi izjemnega mesta, ki ga je
slovenski (knjižni) jezik dobil pri nastajanju moderne slovenske
narodne identite – kot njen okvir in sredstvo – je protestantsko
jezikovno in književno delo postalo del slovenske ‚kulturne me-
morije’.« In še več, kot ugotavlja teolog Edvard Kovač, današnjemu
slovenskemu pogledu se Trubarjevo delo ne kaže le kot konstitutivni
del njegove preteklosti in njegovega nacionalnega spomina, pač pa
kot temelj slovenske nacionalne etike. Skratka, z nekaj pretiravanja
lahko moderni, sodobni slovenski pogled na Trubarja in slovensko
reformacijo strnemo takole: V začetku je bila beseda in beseda je
bila pri Trubarju in beseda je bil Trubar sam. Vse je iz nje nastalo in
brez nje ni nič nastalo, kar je nastalega. V njej je bilo slovensko
življenje in to življenje je bilo luč ljudi in ta luč sveti v slovensko
temo. A tema je še ni zares sprejela.
S tem pa slovenski pogled na Trubarja in sploh slovensko refor-
macijo razkriva svojo scela romantično naravo. Besedo »roman-
tičen« oziroma «romantika« uporabljam pri tem v njenem histo-
ričnem, poetičnem smislu, namreč kot besedo za poskus, da bi
»majhnemu dali visoki smisel, običajemu skrivnostno podobo in
končnemu sij neskončnega«, če uporabim besede nemškega roman-
tika Novalisa. Prav v pogledu nemških romantikov na Luthra in
215
