Page 249 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 249
FRANCE M. DOLINAR
papežev legat prav tako eden od predsednikov tridentinskega koncila,
pa je umrl pred končanjem inkvizicijskega postopka proti njemu.
Papeževo neusmiljeno strogost je avguštinec kardinal Girolamo
Seripando (1492–1563), tudi privrženec Contarinijevega kroga, pod
Pijem IV. pa eden od papeževih legatov na tridentinskem koncilu,
označil kot nečloveško, nad seznamom prepovedanih knjig, ki jih je
Pavel IV. ukazal uničiti, pa se je zgražal celo eden najvplivnejših je-
zuitov tedanjega časa Peter Kanizij.24 Spomenico Consilium de emen-
danda Ecclesia, pri kateri je kot kardinal Giovanni Pietro Carafa sam
sodeloval in leta 1537 tudi podpisal, je kot papež Pavel IV. neposredno
pred svojo smrtjo leta 1559 uvrstil na seznam prepovedanih knjig.
Škof Franc Kazianer se je zavedal nujnosti notranje prenove Cerkve
in jo želel udejanjiti v svoji škofiji. Zato je podprl goreče duhovnike,
ki so nastopili proti zlorabam v Cerkvi, tudi Trubarja, ki si ga je
izbral za svojega spovednika. Vendar teološko izhodišče Kazianerjevih
reformnih prizadevanj ni bil Luther, ampak cerkveni učitelj, cari-
grajski patriarh sv. Janez Krizostom (344–407). Za duhovni profil
škofa Kazianerja je pomenljivo, da se je poglabljal v spise Janeza
Krizostoma,25 ki jih preveva temeljna pastoralna naravnanost duš-
nega pastirja. V njih Janez Krizostom govori o spoštovanje vzbu-
jajočem dostojanstvu krščanskega duhovništva, o idealu devištva in
redovnega življenja. Krizostom je naravnost klasična priča krščanske
antike o katoliškem nauku o evharistiji, ne govori pa o privatni pokori
pod nadzorom Cerkve in ne o Avguštinovem (354–430) razmisleku
o milosti.26 Ko Janez Krizostom razmišlja o Cerkvi, izhaja iz njenih
zakramentalnih temeljev. Ko pa govori o njeni hierarhični ureditvi,
je ta po njegovem prepričanju zasnovana na principu zbornosti,
katere nosilci so patriarhi v Rimu, Carigradu, Cezareji, Aleksandriji
in Antiohiji. Rimski papež je samo prvi med enakimi, vsi skupaj pa
predstavljajo združevalni vrh edinosti Cerkve.
Spoznanja, do katerih se je dokopal ob študiju spisov sv. Janeza
Krizostoma, je škof Kazianer soočal s teološkimi nazori luteranskih
24 Das Papstum II., 71–74.
25 Kazianerjeva oporoka z dne 1. septembra 1543, v: Arhiv Republike Slovenije, AS
308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, II., lit. B, No. 2.
26 Lexikon für Theologie und Kirche, 5. Band, Freiburg 1960, 1018–1020.
247
papežev legat prav tako eden od predsednikov tridentinskega koncila,
pa je umrl pred končanjem inkvizicijskega postopka proti njemu.
Papeževo neusmiljeno strogost je avguštinec kardinal Girolamo
Seripando (1492–1563), tudi privrženec Contarinijevega kroga, pod
Pijem IV. pa eden od papeževih legatov na tridentinskem koncilu,
označil kot nečloveško, nad seznamom prepovedanih knjig, ki jih je
Pavel IV. ukazal uničiti, pa se je zgražal celo eden najvplivnejših je-
zuitov tedanjega časa Peter Kanizij.24 Spomenico Consilium de emen-
danda Ecclesia, pri kateri je kot kardinal Giovanni Pietro Carafa sam
sodeloval in leta 1537 tudi podpisal, je kot papež Pavel IV. neposredno
pred svojo smrtjo leta 1559 uvrstil na seznam prepovedanih knjig.
Škof Franc Kazianer se je zavedal nujnosti notranje prenove Cerkve
in jo želel udejanjiti v svoji škofiji. Zato je podprl goreče duhovnike,
ki so nastopili proti zlorabam v Cerkvi, tudi Trubarja, ki si ga je
izbral za svojega spovednika. Vendar teološko izhodišče Kazianerjevih
reformnih prizadevanj ni bil Luther, ampak cerkveni učitelj, cari-
grajski patriarh sv. Janez Krizostom (344–407). Za duhovni profil
škofa Kazianerja je pomenljivo, da se je poglabljal v spise Janeza
Krizostoma,25 ki jih preveva temeljna pastoralna naravnanost duš-
nega pastirja. V njih Janez Krizostom govori o spoštovanje vzbu-
jajočem dostojanstvu krščanskega duhovništva, o idealu devištva in
redovnega življenja. Krizostom je naravnost klasična priča krščanske
antike o katoliškem nauku o evharistiji, ne govori pa o privatni pokori
pod nadzorom Cerkve in ne o Avguštinovem (354–430) razmisleku
o milosti.26 Ko Janez Krizostom razmišlja o Cerkvi, izhaja iz njenih
zakramentalnih temeljev. Ko pa govori o njeni hierarhični ureditvi,
je ta po njegovem prepričanju zasnovana na principu zbornosti,
katere nosilci so patriarhi v Rimu, Carigradu, Cezareji, Aleksandriji
in Antiohiji. Rimski papež je samo prvi med enakimi, vsi skupaj pa
predstavljajo združevalni vrh edinosti Cerkve.
Spoznanja, do katerih se je dokopal ob študiju spisov sv. Janeza
Krizostoma, je škof Kazianer soočal s teološkimi nazori luteranskih
24 Das Papstum II., 71–74.
25 Kazianerjeva oporoka z dne 1. septembra 1543, v: Arhiv Republike Slovenije, AS
308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, II., lit. B, No. 2.
26 Lexikon für Theologie und Kirche, 5. Band, Freiburg 1960, 1018–1020.
247
