Page 263 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 263
DU[AN VOGLAR
nostnega ozemlja je opisal stanje v katoliškem cerkvenem uprav-
ljanju. Salzburški škofje so dotlej cerkvene zadeve na svojih delih
Štajerske že prepustili sekovskim škofom kot svojim generalnim
vikarjem. Vendar pa v prvi polovici 16. stoletja sekovska (graška)
škofija sploh ni imela škofa in je upravljanje škofije prevzel leta 1509
ljubljanski škof Krištof Rauber. Kovačič je opozoril na malošte-
vilnost, nezadostno izobraženost in pohujšljivo življenje duhovnikov.
S strogim moralnim merilom je opisal tudi »žalostno stanje« in
»propalost« v samostanih (križniki pri Veliki Nedelji, dominikanke
v Studenicah).
Pri pisanju poglavij o reformaciji in protireformaciji se Kovačič
opira na dotedanja temeljna dela, med drugim na knjige: Matthias
Robitsch, Geschichte des Protestantismus in Steiermark, Gradec 1859;
Fran Ilešič (ur.), Trubarjev zbornik, Ljubljana 1908; Matija Murko,
Die Bedeutung der Reformation und Gegenreformation für das geistige Leben
der Südslaven, Praga in Heidelberg 1927. Stvarne podatke povzema iz
cerkvenih vizitacijskih in drugih uradnih poročil. Na podlagi doku-
menta povzema (str. 268–269) vsebino znamenitega Stobejevega
taktičnega načrta (20. 7. 1598, v: A. P. Hieronymus Lombardi S. J.
[ur.], Georgii Stobaei de Palmaburgo […] Epistolae ad diversos, Dunaj 1758,
nova izd., 13–17) za protireformacijsko ukrepanje notranjeavstrij-
skega nadvojvode Ferdinanda II. in škofov ter za delovanje proti-
reformacijskih preiskovalnih in izvršilnih komisij, ki so bile sestav-
ljene iz predstavnikov posvetne oblasti in Rimskokatoliške cerkve
ter podprte z močnimi vojaškimi enotami. Stobej je svojo spomenico
napisal na Ferdinandovo zahtevo in v skladu s papeževimi navodili
graškemu nunciju, o katerih prav tako poroča Kovačič. Posebej
opozarja, da je k naglemu uspehu protireformacije odločilno pripo-
moglo, da so najprej odločno ukrepali v Gradcu, glavnem mestu
Vojvodine Štajerske in najmočnejšem oporišču reformacije.
Z izbiranjem odlomkov iz Kovačičeve knjige smo želeli predvsem
pokazati, v katerih krajih in s kakšno podporo se je uveljavljal
protestantizem. Izognili smo se pa ponavljanju tistega, kar je v naši
reviji že podrobneje prikazano (Šaleška dolina, 2010, št. 9-10 (238
sl.; Radgona, 2012, št. 15-16, 229 sl.).
Dušan Voglar
261
nostnega ozemlja je opisal stanje v katoliškem cerkvenem uprav-
ljanju. Salzburški škofje so dotlej cerkvene zadeve na svojih delih
Štajerske že prepustili sekovskim škofom kot svojim generalnim
vikarjem. Vendar pa v prvi polovici 16. stoletja sekovska (graška)
škofija sploh ni imela škofa in je upravljanje škofije prevzel leta 1509
ljubljanski škof Krištof Rauber. Kovačič je opozoril na malošte-
vilnost, nezadostno izobraženost in pohujšljivo življenje duhovnikov.
S strogim moralnim merilom je opisal tudi »žalostno stanje« in
»propalost« v samostanih (križniki pri Veliki Nedelji, dominikanke
v Studenicah).
Pri pisanju poglavij o reformaciji in protireformaciji se Kovačič
opira na dotedanja temeljna dela, med drugim na knjige: Matthias
Robitsch, Geschichte des Protestantismus in Steiermark, Gradec 1859;
Fran Ilešič (ur.), Trubarjev zbornik, Ljubljana 1908; Matija Murko,
Die Bedeutung der Reformation und Gegenreformation für das geistige Leben
der Südslaven, Praga in Heidelberg 1927. Stvarne podatke povzema iz
cerkvenih vizitacijskih in drugih uradnih poročil. Na podlagi doku-
menta povzema (str. 268–269) vsebino znamenitega Stobejevega
taktičnega načrta (20. 7. 1598, v: A. P. Hieronymus Lombardi S. J.
[ur.], Georgii Stobaei de Palmaburgo […] Epistolae ad diversos, Dunaj 1758,
nova izd., 13–17) za protireformacijsko ukrepanje notranjeavstrij-
skega nadvojvode Ferdinanda II. in škofov ter za delovanje proti-
reformacijskih preiskovalnih in izvršilnih komisij, ki so bile sestav-
ljene iz predstavnikov posvetne oblasti in Rimskokatoliške cerkve
ter podprte z močnimi vojaškimi enotami. Stobej je svojo spomenico
napisal na Ferdinandovo zahtevo in v skladu s papeževimi navodili
graškemu nunciju, o katerih prav tako poroča Kovačič. Posebej
opozarja, da je k naglemu uspehu protireformacije odločilno pripo-
moglo, da so najprej odločno ukrepali v Gradcu, glavnem mestu
Vojvodine Štajerske in najmočnejšem oporišču reformacije.
Z izbiranjem odlomkov iz Kovačičeve knjige smo želeli predvsem
pokazati, v katerih krajih in s kakšno podporo se je uveljavljal
protestantizem. Izognili smo se pa ponavljanju tistega, kar je v naši
reviji že podrobneje prikazano (Šaleška dolina, 2010, št. 9-10 (238
sl.; Radgona, 2012, št. 15-16, 229 sl.).
Dušan Voglar
261
