Page 258 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 258
BILO JE POVEDANO
pretres vprašanje, če tridentinski odloki morda ne posegajo v pravice
in svoboščine avstrijske [habsburške] hiše. Pri vladi so bili ljudje, ki
so odkrito ali skrivaj bili naklonjeni protestantizmu, ti so hlastno
porabili ugodno priliko in vladarju razjasnili, da ti odloki posegajo
v vladarske pravice. Vsled tega ni pustil razglasiti dotičnih odlokov.
A tudi škofje so se obotavljali izvršiti tridentinske odloke. Deloma
so to bili možje starega kova, ki se niso lahko ločili od starih navad,
deloma pa je v avstrijskih deželah po drznem nastopanju prote-
stantov bilo vse nekam preplašeno in malodušno. […]
[264] Katoliški vladarji in cerkveni krogi so takrat stali pred
težavnim vprašanjem: kako rešiti v avstrijskih deželah borne ostanke
katolicizma? […] Mnogi, sicer dobro misleči katoliški krogi so
umovali tako-le: Širni sloji ljudstva se ne zmenijo za učene dog-
matične razlike med katoliškim in protestantskim naukom, za njih
imajo privlačno moč le bolj nazorne stvari, kakor je obhajilo pod
obema podobama, uživanje mesa ob gotovih dnevih in ženitev
duhovnikov. Protestantje znajo na spreten način v teh točkah po-
rabiti sv. pismo in nepoučenim krogom se zdi, da imajo v tem prav,
potem pa gredo za njimi tudi v dogmatičnih rečeh. Naj torej cerkev
v teh točkah popusti in se približa novovercem, s tem bo nasprot-
nikom izvila orožje iz rok, ljudje bodo s tem zadovoljni in se ne bodo
več brigali za učene nauke protestantov. Zato je Karol V. l. 1548 hotel,
naj se dovoli obhajilo pod obema podobama in ženitev duhovnikom.
Isto je zahteval Ferdinand I. na tridentinskem zboru. Koncilske
razprave o tej stvari so bile zelo burne.
Solnograške [salzburške] sinode leta 1558 in 1562 niso dovolile
obhajila pod obema podobama, dasi se je bavarski vojvoda odločno
potegoval za to. Tudi cesar je vztrajal pri tem ter je na svojo stran
dobil papeškega nuncija Zaharija Delfino. V svojem pismu na papeža
je Ferdinand I. izrazil svoje prepričanje, da se bodo z dovoljenjem
keliha mnogi dali pridobiti, ki so zašli v zablode.
Glede duhovnikov je cesar predlagal, naj se priznajo kot zakonite
žene tistim, ki so se že navidezno poženili. Ker primanjkuje duhov-
nikov, naj se dovoli tudi lajikom deliti nekatere zakramente. Raba
keliha se naj dovoli zlasti solnograškemu nadškofu in krškemu škofu.
Pij IV. je izjavil, da dovoli rabo keliha, ako škofje vzamejo na svojo
256
pretres vprašanje, če tridentinski odloki morda ne posegajo v pravice
in svoboščine avstrijske [habsburške] hiše. Pri vladi so bili ljudje, ki
so odkrito ali skrivaj bili naklonjeni protestantizmu, ti so hlastno
porabili ugodno priliko in vladarju razjasnili, da ti odloki posegajo
v vladarske pravice. Vsled tega ni pustil razglasiti dotičnih odlokov.
A tudi škofje so se obotavljali izvršiti tridentinske odloke. Deloma
so to bili možje starega kova, ki se niso lahko ločili od starih navad,
deloma pa je v avstrijskih deželah po drznem nastopanju prote-
stantov bilo vse nekam preplašeno in malodušno. […]
[264] Katoliški vladarji in cerkveni krogi so takrat stali pred
težavnim vprašanjem: kako rešiti v avstrijskih deželah borne ostanke
katolicizma? […] Mnogi, sicer dobro misleči katoliški krogi so
umovali tako-le: Širni sloji ljudstva se ne zmenijo za učene dog-
matične razlike med katoliškim in protestantskim naukom, za njih
imajo privlačno moč le bolj nazorne stvari, kakor je obhajilo pod
obema podobama, uživanje mesa ob gotovih dnevih in ženitev
duhovnikov. Protestantje znajo na spreten način v teh točkah po-
rabiti sv. pismo in nepoučenim krogom se zdi, da imajo v tem prav,
potem pa gredo za njimi tudi v dogmatičnih rečeh. Naj torej cerkev
v teh točkah popusti in se približa novovercem, s tem bo nasprot-
nikom izvila orožje iz rok, ljudje bodo s tem zadovoljni in se ne bodo
več brigali za učene nauke protestantov. Zato je Karol V. l. 1548 hotel,
naj se dovoli obhajilo pod obema podobama in ženitev duhovnikom.
Isto je zahteval Ferdinand I. na tridentinskem zboru. Koncilske
razprave o tej stvari so bile zelo burne.
Solnograške [salzburške] sinode leta 1558 in 1562 niso dovolile
obhajila pod obema podobama, dasi se je bavarski vojvoda odločno
potegoval za to. Tudi cesar je vztrajal pri tem ter je na svojo stran
dobil papeškega nuncija Zaharija Delfino. V svojem pismu na papeža
je Ferdinand I. izrazil svoje prepričanje, da se bodo z dovoljenjem
keliha mnogi dali pridobiti, ki so zašli v zablode.
Glede duhovnikov je cesar predlagal, naj se priznajo kot zakonite
žene tistim, ki so se že navidezno poženili. Ker primanjkuje duhov-
nikov, naj se dovoli tudi lajikom deliti nekatere zakramente. Raba
keliha se naj dovoli zlasti solnograškemu nadškofu in krškemu škofu.
Pij IV. je izjavil, da dovoli rabo keliha, ako škofje vzamejo na svojo
256
