Page 269 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 269
CVETKA HED@ET TÓTH
Kot tretji razdiralni pojav v sodobni družbi, in to posvetne (seku-
larne) narave, je po Küngu »postmoderni poljubnostni pluralizem«,
nekakšen ravnodušen postmoderni družbeni konsenz, saj »veliko
ljudi na Zahodu, še zlasti tisti, ki si lahko privoščijo, gojijo prep-
oznavni življenjski slog brezbrižnosti, potrošništva, hedonizma;
nekateri ga brez sramu oglašujejo v medijih«. Küng ga poudarjeno
ovrednoti: »Lahko bi z vzporednicami, ki so zelo očitne, govorili o
neki real-politiki v malem: posameznik egoistično sledi svojim
interesom in estetizira svoje vsakdanje življenje, pripravljen je le na
tisti angažma, ki služi njegovim potrebam in občutjem ugodja.
Individualnost se je tu spremenila v neizprosen individualizem, ki
posameznika osamlja in ga zlepa ne osrečuje, na družbo pa vpliva
razkrajajoče.«16 Tukaj Küng z veseljem ugotavlja, da v zadnjih letih
»družba uživanja in doživljanja počasi znova odkriva odgovornost,
tako da se lahko znova sprašujemo o odnosu med estetičnim in
etičnim,« in dodaja: »Ne rišem ne črno, ne rdeče. Razumem pa
vendarle, da se, spričo takih fundamentalizmov, moralizmov, plura-
lizmov poljubnosti številni resni sodobniki vprašujejo: kam drsi naša
družba?«17
S temi stališči se Küngovo predavanje najbolj osredinja na utiranje
poti v iskanje možnosti za etično utemeljeno Evropo, kajti po nje-
govem je bila povojna Evropa »zgrajena na etičnih impulzih, ki so se
vedno znova prebijali v ospredje, kadar je šlo za to, da se kljub
divergentnim interesom ohranja enotnost«. Posamične države, tudi
Slovenija, so vstopile v EU ne samo »zaradi ekonomskih razlogov,
ampak tudi iz etičnih«, kajti to naj bi omogočilo vsakemu narodu
maksimalno možnost razvoja v prihodnje. Küng seveda govori o
etičnih vidikih in plemenitih pričakovanjih – vendar tu lahko nare-
dimo premor in ob njegovem predavanju opozorimo na nekatera
dejstva, ki nas vse ogrožajo in s tem nehote načenjajo mir med
narodi, zaradi katerega smo navdušeno stopili v EU z željo, naj se
nikdar več ne zgodi, kar se je v prejšnjem stoletju: skratka, naj nikdar
več ne bo vojne, saj je Evropa bila strašna žrtev dveh svetovnih vojn.
16 Prav tam, str. 5.
17 Prav tam.
267
Kot tretji razdiralni pojav v sodobni družbi, in to posvetne (seku-
larne) narave, je po Küngu »postmoderni poljubnostni pluralizem«,
nekakšen ravnodušen postmoderni družbeni konsenz, saj »veliko
ljudi na Zahodu, še zlasti tisti, ki si lahko privoščijo, gojijo prep-
oznavni življenjski slog brezbrižnosti, potrošništva, hedonizma;
nekateri ga brez sramu oglašujejo v medijih«. Küng ga poudarjeno
ovrednoti: »Lahko bi z vzporednicami, ki so zelo očitne, govorili o
neki real-politiki v malem: posameznik egoistično sledi svojim
interesom in estetizira svoje vsakdanje življenje, pripravljen je le na
tisti angažma, ki služi njegovim potrebam in občutjem ugodja.
Individualnost se je tu spremenila v neizprosen individualizem, ki
posameznika osamlja in ga zlepa ne osrečuje, na družbo pa vpliva
razkrajajoče.«16 Tukaj Küng z veseljem ugotavlja, da v zadnjih letih
»družba uživanja in doživljanja počasi znova odkriva odgovornost,
tako da se lahko znova sprašujemo o odnosu med estetičnim in
etičnim,« in dodaja: »Ne rišem ne črno, ne rdeče. Razumem pa
vendarle, da se, spričo takih fundamentalizmov, moralizmov, plura-
lizmov poljubnosti številni resni sodobniki vprašujejo: kam drsi naša
družba?«17
S temi stališči se Küngovo predavanje najbolj osredinja na utiranje
poti v iskanje možnosti za etično utemeljeno Evropo, kajti po nje-
govem je bila povojna Evropa »zgrajena na etičnih impulzih, ki so se
vedno znova prebijali v ospredje, kadar je šlo za to, da se kljub
divergentnim interesom ohranja enotnost«. Posamične države, tudi
Slovenija, so vstopile v EU ne samo »zaradi ekonomskih razlogov,
ampak tudi iz etičnih«, kajti to naj bi omogočilo vsakemu narodu
maksimalno možnost razvoja v prihodnje. Küng seveda govori o
etičnih vidikih in plemenitih pričakovanjih – vendar tu lahko nare-
dimo premor in ob njegovem predavanju opozorimo na nekatera
dejstva, ki nas vse ogrožajo in s tem nehote načenjajo mir med
narodi, zaradi katerega smo navdušeno stopili v EU z željo, naj se
nikdar več ne zgodi, kar se je v prejšnjem stoletju: skratka, naj nikdar
več ne bo vojne, saj je Evropa bila strašna žrtev dveh svetovnih vojn.
16 Prav tam, str. 5.
17 Prav tam.
267
