Page 274 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 274
RAZGLEDI, VPOGLEDI
ne zmorejo dati duše. Ne moremo jih braniti in vzdrževati brez etične
volje in prizadevanja vladajočih in vseh prebivalcev Evrope. Gospo-
stvo grožnje v francoski revoluciji bi moralo biti opozorilo pred
zločini, ki so se dogajali prav v imenu svobode, enakosti in solidar-
nosti. Neponovljiv zločin holokavsta in zločini gulagov niso bili
zagrešeni v imenu religije, ampak v imenu psevdoreligije.«29 Küng
opozarja, da nikakor »ne zadoščajo vladavina prava, demokracija,
človekove pravice«, ko je treba odgovoriti na vprašanje, »kako naj
deluje pravna država brez etosa«, kot v primeru Guantanama, tudi
ne »kako naj se uresničujejo človekove pravice brez etične motivacije
in brez etične drže«, kakor je počel celo v imenu človekovih pravic
ruski predsednik, »domnevni demokrat Putin«. Demokracija ne
more biti »verodostojna brez predpostavljenih etičnih vrednot in
standardov«, kar se je zgodilo ZDA s predsednikom Bushom, ki je
»v praksi demokracijo zamenjal z medijsko podprto plutokracijo v
ameriški vladi in kongresu, ki nosijo največjo odgovornost za proti-
pravno in nemoralno vojno v Iraku«.30
V vseh svojih delih na temo etike v okviru svetovnega etosa je
Küng poudarjal, da mu gre za politiko nenasilja, sprašuje se pa, kaj
povezuje in ohranja družbo, in na to vprašanje odgovarja: »Moderna
družba se v svoji globini ne povezuje in ne vzdržuje preko funda-
mentalizma, moralizma ali pluralizma poljubnosti, temveč le preko
obvezujočega in povezujočega etosa: s temeljnim konsenzom o neka-
terih elementarnih skupnih vrednotah, merilih in držah, ki omogo-
čajo povezavo med samouresničenjem posameznika in njegovo
solidarnostno odgovornostjo.«31 Küng se zaveda, da živimo v nazor-
sko pluralni družbi in v Evropi smo različni ljudje tako verujoči,
religiozni, kot tudi ateisti. Čeprav je sam katoliški duhovnik in zelo
veren, v njegovih delih ni navzoča nam vsem znana demonizacija
ateistov in ateizma, tudi ne teza, da neverujoči etike ne more ute-
meljevati. Zato izrecno opozarja: »Ta skupni etos je za verujoče
utemeljen v veri v zadnjo resničnost, ki ga tri monoteistične religije,
ki se sklicujejo na Abrahama, imenujejo Bog. Tak skupni etos ne
29 Prav tam, str. 6.
30 Prav tam.
31 Prav tam.
272
ne zmorejo dati duše. Ne moremo jih braniti in vzdrževati brez etične
volje in prizadevanja vladajočih in vseh prebivalcev Evrope. Gospo-
stvo grožnje v francoski revoluciji bi moralo biti opozorilo pred
zločini, ki so se dogajali prav v imenu svobode, enakosti in solidar-
nosti. Neponovljiv zločin holokavsta in zločini gulagov niso bili
zagrešeni v imenu religije, ampak v imenu psevdoreligije.«29 Küng
opozarja, da nikakor »ne zadoščajo vladavina prava, demokracija,
človekove pravice«, ko je treba odgovoriti na vprašanje, »kako naj
deluje pravna država brez etosa«, kot v primeru Guantanama, tudi
ne »kako naj se uresničujejo človekove pravice brez etične motivacije
in brez etične drže«, kakor je počel celo v imenu človekovih pravic
ruski predsednik, »domnevni demokrat Putin«. Demokracija ne
more biti »verodostojna brez predpostavljenih etičnih vrednot in
standardov«, kar se je zgodilo ZDA s predsednikom Bushom, ki je
»v praksi demokracijo zamenjal z medijsko podprto plutokracijo v
ameriški vladi in kongresu, ki nosijo največjo odgovornost za proti-
pravno in nemoralno vojno v Iraku«.30
V vseh svojih delih na temo etike v okviru svetovnega etosa je
Küng poudarjal, da mu gre za politiko nenasilja, sprašuje se pa, kaj
povezuje in ohranja družbo, in na to vprašanje odgovarja: »Moderna
družba se v svoji globini ne povezuje in ne vzdržuje preko funda-
mentalizma, moralizma ali pluralizma poljubnosti, temveč le preko
obvezujočega in povezujočega etosa: s temeljnim konsenzom o neka-
terih elementarnih skupnih vrednotah, merilih in držah, ki omogo-
čajo povezavo med samouresničenjem posameznika in njegovo
solidarnostno odgovornostjo.«31 Küng se zaveda, da živimo v nazor-
sko pluralni družbi in v Evropi smo različni ljudje tako verujoči,
religiozni, kot tudi ateisti. Čeprav je sam katoliški duhovnik in zelo
veren, v njegovih delih ni navzoča nam vsem znana demonizacija
ateistov in ateizma, tudi ne teza, da neverujoči etike ne more ute-
meljevati. Zato izrecno opozarja: »Ta skupni etos je za verujoče
utemeljen v veri v zadnjo resničnost, ki ga tri monoteistične religije,
ki se sklicujejo na Abrahama, imenujejo Bog. Tak skupni etos ne
29 Prav tam, str. 6.
30 Prav tam.
31 Prav tam.
272
