Page 278 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 278
RAZGLEDI, VPOGLEDI
»svetovno etiko ali planetarno etiko« razume kot »etiko popolnega
humanizma«, ki »v spoštovanju in ljubezni povezuje vse ljudi med
seboj«, ne glede na vse razlike, in to kar po vzoru misli: »Totus orbis,
aliquo modo, est una res publica – Ves svet je v nekem pogledu ena
republika.«40 Küngovo življenjsko prizadevanje je v bistvu ozave-
ščanje o temeljih našega humanizma, zato je zelo kritično razpravljal
o človekovi religioznosti, kajti vse preveč dejstev je na dlani, da ta
zelo pogosto humanizma ni pospeševala – nasprotno, zavirala ga je.
Sámo religijo in religioznost Küng povezuje z aktom »razumnega
zaupanja, ki sicer nima nobenih strogih dokazov, ima pa dobre
razloge«.41 Prav tako v Credu – navajam po drugi, ponovni izdaji tega
dela v slovenščini – na vprašanje, kaj pomeni verovati, poudarja, da
tu ne gre za matematične ali fizikalne zakone, saj se verovanja ne da
»prikazati z neposredno razvidnostjo ali z eksperimentom ad ocu-
los.«42 Pri veri gre za razumno zaupanje, kajti po Küngu človekova
vera v Boga ni »niti racionalno dokazovanje niti iracionalno čutenje
niti odločilno dejanje volje«.43 Verovanje kot razumno zaupanje
vključuje »razmišljanje, spraševanje in dvome«, predvsem pa gre pri
verovanju za tole: »Kdor hoče sprejeti obstoj metaempirične resnič-
nosti Bog, sploh nima druge možnosti, kot da čisto praktično pri-
stane nanjo. Tudi za Kanta je obstoj Boga postulat praktičnega uma.
Sam bi raje govoril o aktu celotnega človeka, človeka z razumom
(Descartes) in s srcem (Pascal), ali bolj natančno: o aktu razumnega
zaupanja, ki sicer nima nobenih strogih dokazov, pač pa dobre
razloge. Tako kot tudi človek, ki se po marsikakšnem dvomu spusti
v ljubezensko razmerje z drugim človekom, natančno vzeto nima
nobenih strogih dokazov za svoje zaupanje, pač pa – če ne gre za
usodno slepo ljubezen – dobre razloge. Slepa vera pa ima lahko ravno
tako usodne posledice kot slepa ljubezen.«44
Zanimivo je, da Küng kljub temu, da je katoliški teolog, nikakor
ne izrazi a priori zaupnice religioznemu, verujočemu človeku. Prese-
40 Prav tam, str. 17.
41 Hans Küng: Credo. Apostolska veroizpoved – razlaga vere za naš čas, str. 20.
42 Prav tam, str. 19.
43 Prav tam, str. 20.
44 Prav tam.
276
»svetovno etiko ali planetarno etiko« razume kot »etiko popolnega
humanizma«, ki »v spoštovanju in ljubezni povezuje vse ljudi med
seboj«, ne glede na vse razlike, in to kar po vzoru misli: »Totus orbis,
aliquo modo, est una res publica – Ves svet je v nekem pogledu ena
republika.«40 Küngovo življenjsko prizadevanje je v bistvu ozave-
ščanje o temeljih našega humanizma, zato je zelo kritično razpravljal
o človekovi religioznosti, kajti vse preveč dejstev je na dlani, da ta
zelo pogosto humanizma ni pospeševala – nasprotno, zavirala ga je.
Sámo religijo in religioznost Küng povezuje z aktom »razumnega
zaupanja, ki sicer nima nobenih strogih dokazov, ima pa dobre
razloge«.41 Prav tako v Credu – navajam po drugi, ponovni izdaji tega
dela v slovenščini – na vprašanje, kaj pomeni verovati, poudarja, da
tu ne gre za matematične ali fizikalne zakone, saj se verovanja ne da
»prikazati z neposredno razvidnostjo ali z eksperimentom ad ocu-
los.«42 Pri veri gre za razumno zaupanje, kajti po Küngu človekova
vera v Boga ni »niti racionalno dokazovanje niti iracionalno čutenje
niti odločilno dejanje volje«.43 Verovanje kot razumno zaupanje
vključuje »razmišljanje, spraševanje in dvome«, predvsem pa gre pri
verovanju za tole: »Kdor hoče sprejeti obstoj metaempirične resnič-
nosti Bog, sploh nima druge možnosti, kot da čisto praktično pri-
stane nanjo. Tudi za Kanta je obstoj Boga postulat praktičnega uma.
Sam bi raje govoril o aktu celotnega človeka, človeka z razumom
(Descartes) in s srcem (Pascal), ali bolj natančno: o aktu razumnega
zaupanja, ki sicer nima nobenih strogih dokazov, pač pa dobre
razloge. Tako kot tudi človek, ki se po marsikakšnem dvomu spusti
v ljubezensko razmerje z drugim človekom, natančno vzeto nima
nobenih strogih dokazov za svoje zaupanje, pač pa – če ne gre za
usodno slepo ljubezen – dobre razloge. Slepa vera pa ima lahko ravno
tako usodne posledice kot slepa ljubezen.«44
Zanimivo je, da Küng kljub temu, da je katoliški teolog, nikakor
ne izrazi a priori zaupnice religioznemu, verujočemu človeku. Prese-
40 Prav tam, str. 17.
41 Hans Küng: Credo. Apostolska veroizpoved – razlaga vere za naš čas, str. 20.
42 Prav tam, str. 19.
43 Prav tam, str. 20.
44 Prav tam.
276
