Page 275 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 275
CVETKA HED@ET TÓTH
sme deliti družbe in mora zato biti podprt in podkrepljen s huma-
nimi nagibi neverujočih (sočutje, človekoljubnost). Na ta način ta
skupni človeški etos zaobsega in združuje različne družbene skupine,
politične stranke, narode in religije, pravzaprav celotno človeštvo. V
tem smislu gre za etos človeštva.«32 Da bi etos medsebojno različne
ljudi povezoval in družbo ohranjal, nikakor ne more biti prisila, kajti
gre dobesedno za osvobajajoči etos. Njegove vrednote ne »morejo
biti izraz egoističnega zastopanja interesov cerkvenega aparata ali
verskega in političnega establišmenta, ampak izraz zavezujočega
temeljnega prepričanja za vse ljudi«. Samo v tem najširšem smislu
gre za »zavezujoč etos«, ki ljudi ne deli in še manj obsoja, ampak je
kot povabilo, ki spodbuja in zavezuje, skratka, gre za »tolerantni
etos«. Küng pojasni: »To je torej tisto, kar je mišljeno s pojmom
globalni etos; vključuje vse religije in vse neverujoče in je zato po pravici
– človeški etos, svetovni etos.«33
V zadnjem delu svojega mariborskega predavanja je Küng pou-
daril pomen dveh dokumentov, in sicer Deklaracije Združenih narodov
o človekovih pravicah in Deklaracije o svetovnem etosu, ki jo je sprejel
Parlament svetovnih religij septembra 1993 v Chicagu. Z veseljem
ugotavlja, da so načela svetovnega etosa doživela svetovni odziv in
popularizacijo in imajo celo globalni odmev. Gre za načela, ki bi
lahko bila vplivna pri izhodiščih za svetovno politiko in v življenju
vsake civilne družbe.
V mariborskem predavanju je štiri neizpodbitne smernice svetov-
nega etosa predstavil dobesedno s temle:
»Na prvem mestu je princip človečnosti. Z vsakim človekom – naj bo
moški ali ženska, Izraelec ali Palestinec, Kitajec ali Tibetanec – mora-
mo ravnati človeško, humano in ne nečloveško ali celo zverinsko.
Takoj za tem je načelo vzajemnosti. Glede na spiralo nasilja in
maščevanja, na primer v Izraelu in Palestini, sili v ospredje zlato
pravilo, ki ga najemo že več stoletij pred Kristusom pri Konfuciju,
nato pri judovskih rabinih in seveda v Jezusovem govoru na gori ter
v muslimanskih izročilih: ’Kar ne želiš, da bi ti drugi storil, tega ne
stori drugemu.’
32 Prav tam.
33 Prav tam, str. 7.
273
sme deliti družbe in mora zato biti podprt in podkrepljen s huma-
nimi nagibi neverujočih (sočutje, človekoljubnost). Na ta način ta
skupni človeški etos zaobsega in združuje različne družbene skupine,
politične stranke, narode in religije, pravzaprav celotno človeštvo. V
tem smislu gre za etos človeštva.«32 Da bi etos medsebojno različne
ljudi povezoval in družbo ohranjal, nikakor ne more biti prisila, kajti
gre dobesedno za osvobajajoči etos. Njegove vrednote ne »morejo
biti izraz egoističnega zastopanja interesov cerkvenega aparata ali
verskega in političnega establišmenta, ampak izraz zavezujočega
temeljnega prepričanja za vse ljudi«. Samo v tem najširšem smislu
gre za »zavezujoč etos«, ki ljudi ne deli in še manj obsoja, ampak je
kot povabilo, ki spodbuja in zavezuje, skratka, gre za »tolerantni
etos«. Küng pojasni: »To je torej tisto, kar je mišljeno s pojmom
globalni etos; vključuje vse religije in vse neverujoče in je zato po pravici
– človeški etos, svetovni etos.«33
V zadnjem delu svojega mariborskega predavanja je Küng pou-
daril pomen dveh dokumentov, in sicer Deklaracije Združenih narodov
o človekovih pravicah in Deklaracije o svetovnem etosu, ki jo je sprejel
Parlament svetovnih religij septembra 1993 v Chicagu. Z veseljem
ugotavlja, da so načela svetovnega etosa doživela svetovni odziv in
popularizacijo in imajo celo globalni odmev. Gre za načela, ki bi
lahko bila vplivna pri izhodiščih za svetovno politiko in v življenju
vsake civilne družbe.
V mariborskem predavanju je štiri neizpodbitne smernice svetov-
nega etosa predstavil dobesedno s temle:
»Na prvem mestu je princip človečnosti. Z vsakim človekom – naj bo
moški ali ženska, Izraelec ali Palestinec, Kitajec ali Tibetanec – mora-
mo ravnati človeško, humano in ne nečloveško ali celo zverinsko.
Takoj za tem je načelo vzajemnosti. Glede na spiralo nasilja in
maščevanja, na primer v Izraelu in Palestini, sili v ospredje zlato
pravilo, ki ga najemo že več stoletij pred Kristusom pri Konfuciju,
nato pri judovskih rabinih in seveda v Jezusovem govoru na gori ter
v muslimanskih izročilih: ’Kar ne želiš, da bi ti drugi storil, tega ne
stori drugemu.’
32 Prav tam.
33 Prav tam, str. 7.
273
