Page 286 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 286
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Matja‘ Kmecl
PRIMO@ TRUBAR ZAPU[^A LJUBLJANO
Pesniška zbirka Gorazda Kocijančiča
Treba se je kar potruditi, da se ob tej zbirki izpovednih verzov
bralčeva pozornost odlepi od zgodovinskega Trubarja. Kocijančič je
storil namreč prav vse, da se ne bi; vključno s posebnim uvodom in
stvarnimi besedami o »t. i. očetu slovenske knjige in književnosti«
in o obstajanju pesniškega subjekta, ki je pesnik sam in ki hkrati to
ni; ki je Trubar in je hkrati Kocijančič, potem pa nekdo ali nekaj nad
obema. Provokativno in obenem docela resno daje Kocijančič vedeti,
da mu je Trubarjeva podoba oziroma »stvar«, kakršna zmeraj bolj
patetično stoji na ikonostasu slovenske kulturne in nacionalne
zgodovine, obrabljena, celo »smešna« in »nevznemirljiva«, hitro ali
celo zgolj »predmet bedastih znanstvenih razprav in kičastih pro-
slav«. – V smislu biografičnosti je tudi posamične cikle tematiziral z
nekaj življenjepisnimi dejstvi: Anno Domini 1565, poletje, noč; AD 1565,
poletje, jutro; AD 1565, poletje, poldan (glas zvona) – torej z urami, ko
naj bi bil Trubar dokončno izgnan v »znameniti« nigdirdom, proč iz
ljubljanske tukajšnjosti. – Ker pesnik pojmuje črke kot metonimijo
sporočilnega zapisa (tako je mogoče razumeti ciklus Apologija abeced-
nika I–IV in tudi sicer), končno v smislu nekakšnega zavajanja bralca
lahko razumemo tudi rabo teh in onih diakritičnih in besednih
znamenj, značilnih za Trubarjev tisk (veznik in je dosledno, razen v
retorični vlogi, pisan z znamenjem &, rabljeni so »Trubarjevi« polegli
narekovaji, prav tako anaforični item pri naštevanjih). – In: na zadnji
strani platnic je pesnik poskrbel za fingirano »kritiko« svoje lastne
pesniške zbirke. V tem duhovito persifliranem besedilu, ki je glo-
boko v notranjosti sicer samoobrambnega značaja, beremo, da naj
bi Kocijančič uzurpiral Trubarja in podobnega več; v podkrepitev je
284
Matja‘ Kmecl
PRIMO@ TRUBAR ZAPU[^A LJUBLJANO
Pesniška zbirka Gorazda Kocijančiča
Treba se je kar potruditi, da se ob tej zbirki izpovednih verzov
bralčeva pozornost odlepi od zgodovinskega Trubarja. Kocijančič je
storil namreč prav vse, da se ne bi; vključno s posebnim uvodom in
stvarnimi besedami o »t. i. očetu slovenske knjige in književnosti«
in o obstajanju pesniškega subjekta, ki je pesnik sam in ki hkrati to
ni; ki je Trubar in je hkrati Kocijančič, potem pa nekdo ali nekaj nad
obema. Provokativno in obenem docela resno daje Kocijančič vedeti,
da mu je Trubarjeva podoba oziroma »stvar«, kakršna zmeraj bolj
patetično stoji na ikonostasu slovenske kulturne in nacionalne
zgodovine, obrabljena, celo »smešna« in »nevznemirljiva«, hitro ali
celo zgolj »predmet bedastih znanstvenih razprav in kičastih pro-
slav«. – V smislu biografičnosti je tudi posamične cikle tematiziral z
nekaj življenjepisnimi dejstvi: Anno Domini 1565, poletje, noč; AD 1565,
poletje, jutro; AD 1565, poletje, poldan (glas zvona) – torej z urami, ko
naj bi bil Trubar dokončno izgnan v »znameniti« nigdirdom, proč iz
ljubljanske tukajšnjosti. – Ker pesnik pojmuje črke kot metonimijo
sporočilnega zapisa (tako je mogoče razumeti ciklus Apologija abeced-
nika I–IV in tudi sicer), končno v smislu nekakšnega zavajanja bralca
lahko razumemo tudi rabo teh in onih diakritičnih in besednih
znamenj, značilnih za Trubarjev tisk (veznik in je dosledno, razen v
retorični vlogi, pisan z znamenjem &, rabljeni so »Trubarjevi« polegli
narekovaji, prav tako anaforični item pri naštevanjih). – In: na zadnji
strani platnic je pesnik poskrbel za fingirano »kritiko« svoje lastne
pesniške zbirke. V tem duhovito persifliranem besedilu, ki je glo-
boko v notranjosti sicer samoobrambnega značaja, beremo, da naj
bi Kocijančič uzurpiral Trubarja in podobnega več; v podkrepitev je
284
