Page 289 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 289
MATJA@ KMECL
venega glasbenega direktorja« berlinske cerkve sv. Nikolaja. Začel je
s pompoznim preludijem polpozabljenega komponista Buxtehudeja
iz konca 17. stoletja: gromoglasni, tosvetni akordi v »slavo Boga«; iz
njih je dobesedno slapela človeška tukajšnjost, imanenca, celo samo-
všečnost in samozadostnost. Po cerkvi je bučalo, da se je vse treslo.
No, sem si mislil, ta Buxtehude zagotovo ni iskal Boga, preveč je
računal na tukajšnji svet in lastno slavo; preveč paraden je. – Potem
pa je prišel na vrsto Bach z neko manj znano partituro značilnega
naslova To je lahko samo Bog v višavah. Akustično, vsaj kar zadeva
frekvence, nič močnega, prej nežno, zatišno in mehko pretakanje
zvokov (= črk), v celoti pa je učinkovalo kot ljubeznivo odpiranje
zlatih vrat v tisto drugo vesolje, ki je bilo prej omenjeno in ki obstaja
kot vesolje, čeprav ne premore nobenih matematično izmerjenih
teles, in deluje samo kot »moč«. Ena sama ponižna, resnična vera. –
Sledili so še Franck, Mendelsohn-Bartoldy in neki sodobnik, ki pa
so se mi zdeli samo še nekakšne glasbene vaje iz pobožnosti; pobož-
nost je kajpada zelo daleč od resnične vere, naj je še tako hvalevredna.
Iz pravkar zapisanega se, upam, vsaj malo vidi, kako sem se takrat
in pozneje trudil, da bi s pojmovnimi besedami zaznal bistvo in
razliko ter ob tem ločil resničnost od vaj v resničnosti. – Ob tem pa
sem obtičal, kot pred mano in ob meni še mnogi, v nemoči. Svet, v
katerem živimo in smo nanj obsojeni, ne daje za pojmovno opre-
deljevanje reči zunaj sebe nikakršnih možnosti, prav nobenih opo-
rišč. Samo vero, če jo zmoremo; in mogoče kakšne analogne, deduk-
cijske sisteme. Kot morebitne ponazoritve.
Kocijančičev pesniški namen je bil kljub vsemu temu zazna-
movati Trubarjevo osebno vero in njegovo dojemanje Boga – tudi s
polemičnim podtonom do frazerske obrabljenosti vsega, kar vemo
in kar govorimo o tem »očetu slovenske knjige«. S tem pa bi obenem
nastala predvsem njegova osebna izjava o Bogu in Božjem; resda
pesniško fluidna – vendar, kakšna pa naj bi lahko sploh bila? – Tako
je kot poet sprožil besedna ozvezdja sinkretično, paradoksno, celo
oksimoronsko delujočih pomenov in sopomenov, ki učinkujejo
vsenavzkriž, hkrati in zaporednostno, z mnogimi vmesnimi preklici
in pritrjevanji, naprej in nazaj, s preseljevanji v Trubarja in iz njega, v
sebe in navzven – iz česar se mu je izoblikoval neki univerzum – ne
287
venega glasbenega direktorja« berlinske cerkve sv. Nikolaja. Začel je
s pompoznim preludijem polpozabljenega komponista Buxtehudeja
iz konca 17. stoletja: gromoglasni, tosvetni akordi v »slavo Boga«; iz
njih je dobesedno slapela človeška tukajšnjost, imanenca, celo samo-
všečnost in samozadostnost. Po cerkvi je bučalo, da se je vse treslo.
No, sem si mislil, ta Buxtehude zagotovo ni iskal Boga, preveč je
računal na tukajšnji svet in lastno slavo; preveč paraden je. – Potem
pa je prišel na vrsto Bach z neko manj znano partituro značilnega
naslova To je lahko samo Bog v višavah. Akustično, vsaj kar zadeva
frekvence, nič močnega, prej nežno, zatišno in mehko pretakanje
zvokov (= črk), v celoti pa je učinkovalo kot ljubeznivo odpiranje
zlatih vrat v tisto drugo vesolje, ki je bilo prej omenjeno in ki obstaja
kot vesolje, čeprav ne premore nobenih matematično izmerjenih
teles, in deluje samo kot »moč«. Ena sama ponižna, resnična vera. –
Sledili so še Franck, Mendelsohn-Bartoldy in neki sodobnik, ki pa
so se mi zdeli samo še nekakšne glasbene vaje iz pobožnosti; pobož-
nost je kajpada zelo daleč od resnične vere, naj je še tako hvalevredna.
Iz pravkar zapisanega se, upam, vsaj malo vidi, kako sem se takrat
in pozneje trudil, da bi s pojmovnimi besedami zaznal bistvo in
razliko ter ob tem ločil resničnost od vaj v resničnosti. – Ob tem pa
sem obtičal, kot pred mano in ob meni še mnogi, v nemoči. Svet, v
katerem živimo in smo nanj obsojeni, ne daje za pojmovno opre-
deljevanje reči zunaj sebe nikakršnih možnosti, prav nobenih opo-
rišč. Samo vero, če jo zmoremo; in mogoče kakšne analogne, deduk-
cijske sisteme. Kot morebitne ponazoritve.
Kocijančičev pesniški namen je bil kljub vsemu temu zazna-
movati Trubarjevo osebno vero in njegovo dojemanje Boga – tudi s
polemičnim podtonom do frazerske obrabljenosti vsega, kar vemo
in kar govorimo o tem »očetu slovenske knjige«. S tem pa bi obenem
nastala predvsem njegova osebna izjava o Bogu in Božjem; resda
pesniško fluidna – vendar, kakšna pa naj bi lahko sploh bila? – Tako
je kot poet sprožil besedna ozvezdja sinkretično, paradoksno, celo
oksimoronsko delujočih pomenov in sopomenov, ki učinkujejo
vsenavzkriž, hkrati in zaporednostno, z mnogimi vmesnimi preklici
in pritrjevanji, naprej in nazaj, s preseljevanji v Trubarja in iz njega, v
sebe in navzven – iz česar se mu je izoblikoval neki univerzum – ne
287
