Page 288 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 288
RAZGLEDI, VPOGLEDI
svetu popolnoma skrite: gre za intimno vstopanje v mistično vse-
mogočnost in vsepričujočnost vesoljnega aksioma. Teologija kot
veda o Bogu in Božjem poskuša, preprosto rečeno, iskati dokaze o
njunem obstoju; izpovedni pesnik, kakršen je v tej knjižici Koci-
jančič, ju doživlja v neštetih metaforah, občutjih in videnjih. Njun
obstoj mu je temeljna motivacija za pesnjenje, za izpovedovanje,
čudenje in dopovedovanje, za neizčrpno številne primerjave in pre-
gledovanja predmetnega, čutno dojemljivega sveta – vse s pogledom
onstran vidnega in videnega, uprtim v tisto, kar je »pred čutom, pred
jezikom« (12). Kajti: Tukajšnji ljudje / razmišljajo o Bogu. / Napaka. Zdaj
to vem. / Ni kaj misliti. / Bog je moč. Sila. / Od njega si zadet. / Božje kra-
ljestvo ni v besedi, / ampak moči… (84).
Bog je torej onkraj premisleka. Pojmovni svet je prej neprehodna
ograja kakor pa pot do njega; z besedo mu ne prideš blizu, zato so
jezik samo črke; toda po drugi strani samo črke dajo obliko duši, samo
z njimi si medsebojno sporočamo svoja stanja. Če ne bi bilo Pisma / &
tujih molitev, / če se rod za rodom / ne bi trudil / govoriti & pisati, / ne bi
vedel nič. / Kot teliček bi se pasel / skozi življenje. / Kar bi bilo prijetno, / bi
iskal. / In bežal pred tem, / kar boli. Torej tudi ne bi bil zmožen vere,
ker je vera bolečina: Vera je rana, / um pa kurba. – Pismo je moč. / Ni kaj
razumeti.
Po takšnem videnju jezika, ki ne more biti niti približek Vse-
mogočnosti, seveda tudi religiozna poezija ni mogoča; mogoč bi bil
samo videz, bolj ali manj poljubno besedno postopanje po površini
božjega aksioma. – Poetika Gorazda Kocijančiča se zato zateče v
območje nečesa, kar naj bi bilo kot človekova stvaritev najdlje od
razuma. Recimo da je to glasba; zanjo se pogosto sliši, da pripelje
človeka še najbliže Bogu. Vendar ne glasba kot akustika; v tem smislu
je še zmeraj vezana na čutno zaznavanje, temveč glasba kot umetnost
prenašanja človeka v neko čisto drugo, meta-fizično (onstran fi-
zičnega obstoječo) galaksijo. To je lahko – s prispodobo – vesolje, v
katerem ne krožijo in ne blodijo astronomsko določljiva telesa,
deluje, obvladuje in združuje pa vseeno kot »moč«, kot »sila«.
Seveda tudi glasba niti zdaleč ni vsa taka; niti religiozna ne. –
Svojčas sem po naključju, ker sem se v vročem dnevu pač želel
ohladiti in spočiti, »padel« v polurni mini orgelski koncert »cerk-
286
svetu popolnoma skrite: gre za intimno vstopanje v mistično vse-
mogočnost in vsepričujočnost vesoljnega aksioma. Teologija kot
veda o Bogu in Božjem poskuša, preprosto rečeno, iskati dokaze o
njunem obstoju; izpovedni pesnik, kakršen je v tej knjižici Koci-
jančič, ju doživlja v neštetih metaforah, občutjih in videnjih. Njun
obstoj mu je temeljna motivacija za pesnjenje, za izpovedovanje,
čudenje in dopovedovanje, za neizčrpno številne primerjave in pre-
gledovanja predmetnega, čutno dojemljivega sveta – vse s pogledom
onstran vidnega in videnega, uprtim v tisto, kar je »pred čutom, pred
jezikom« (12). Kajti: Tukajšnji ljudje / razmišljajo o Bogu. / Napaka. Zdaj
to vem. / Ni kaj misliti. / Bog je moč. Sila. / Od njega si zadet. / Božje kra-
ljestvo ni v besedi, / ampak moči… (84).
Bog je torej onkraj premisleka. Pojmovni svet je prej neprehodna
ograja kakor pa pot do njega; z besedo mu ne prideš blizu, zato so
jezik samo črke; toda po drugi strani samo črke dajo obliko duši, samo
z njimi si medsebojno sporočamo svoja stanja. Če ne bi bilo Pisma / &
tujih molitev, / če se rod za rodom / ne bi trudil / govoriti & pisati, / ne bi
vedel nič. / Kot teliček bi se pasel / skozi življenje. / Kar bi bilo prijetno, / bi
iskal. / In bežal pred tem, / kar boli. Torej tudi ne bi bil zmožen vere,
ker je vera bolečina: Vera je rana, / um pa kurba. – Pismo je moč. / Ni kaj
razumeti.
Po takšnem videnju jezika, ki ne more biti niti približek Vse-
mogočnosti, seveda tudi religiozna poezija ni mogoča; mogoč bi bil
samo videz, bolj ali manj poljubno besedno postopanje po površini
božjega aksioma. – Poetika Gorazda Kocijančiča se zato zateče v
območje nečesa, kar naj bi bilo kot človekova stvaritev najdlje od
razuma. Recimo da je to glasba; zanjo se pogosto sliši, da pripelje
človeka še najbliže Bogu. Vendar ne glasba kot akustika; v tem smislu
je še zmeraj vezana na čutno zaznavanje, temveč glasba kot umetnost
prenašanja človeka v neko čisto drugo, meta-fizično (onstran fi-
zičnega obstoječo) galaksijo. To je lahko – s prispodobo – vesolje, v
katerem ne krožijo in ne blodijo astronomsko določljiva telesa,
deluje, obvladuje in združuje pa vseeno kot »moč«, kot »sila«.
Seveda tudi glasba niti zdaleč ni vsa taka; niti religiozna ne. –
Svojčas sem po naključju, ker sem se v vročem dnevu pač želel
ohladiti in spočiti, »padel« v polurni mini orgelski koncert »cerk-
286
