Page 287 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 287
MATJA@ KMECL
dodan celo navedek iz Ruplove (seveda gre za Mirka Rupla) mono-
grafije s sodbo o značaju in vrednosti Trubarjevih verzov. – Torej naj
bi na vsak način šlo za Trubarja, za interpretacijo njegovega življenja
in početja, in samo pogojno za Kocijančičeve avtonomne, osebne
izpovedi.
Tako videz.
Toda na koncu uvoda preberemo, da v »tej knjigi« »morda ni […]
očitnega skoraj nič«. Mislimo si, da torej tudi o Trubarju ne, in da je
vsa tako ali drugače omenjana življenjepisna faktografija le svoje-
vrstna literarna kretnja.
Glede na številne in jasne polemične naglase si je seveda mogoče
misliti, da gre za izkoriščanje priložnosti in da želi Kocijančič ob
svoji pesniški zbirki kranjsko-slovenskemu občestvu dopovedati,
kako zelo zmoten in prazen je ikonodulski odnos tega občestva do
Trubarja; kako blodno daleč je od reformatorjeve verujoče resnič-
nosti. – To zagotovo. Toda že omenjeni uvod obenem dovolj jasno,
čeprav »dialektično« zamotano sporoča, da so razmerja med nami,
verujočimi, različno verujočimi, navidezno takimi in neverujočimi,
precej bolj vsenavzkrižna in nepregledna. Sklepamo lahko, da se je
pesnik na Trubarja oprl skoraj kot na nekakšno arhimedovsko
stojišče, s katerega bo premikal in pregledoval svoje lastno verujoče
svetovje. Da ga stari reformator bogve kako ne zanima po biografsko
in da se mu bržkone dogodek njegove izselitve iz Ljubljane zdi
zanimiv predvsem na simbolen način (tako sklepamo): mesto mu je
tukajšnjost, imanenca – iz njega se pravzaprav ne seli na Nemško,
temveč v transcendenco verujočega duha; kakršna naj bi bila Tru-
barjeva resnična pot, ki je po Pismu tako in tako pravi in edini cilj
vsega. – Pri tem se kot Kocijančič-pisec sicer še kar naprej trudi, da
Trubarja ohranja v lupinici človeške telesne vsakdanjosti; z njo
intonira celo posamične cikle: Noč pred tem (to je odhodom) se mota
po hiši, slabo spi, zjutraj ima malo potovalne mrzlice in je dopoldan precej
slabe volje, ko se poslavlja od Ljubljane, razumljivo (piše Ljubljančan);
potem se na vozu, s katerim potuje v Nemčijo, nenadoma razvedri,
kar ni več tako razumljivo. Toda vse to res ni bistveno oziroma je
tisto, za kar pravi, da se »ne zgodi mnogo«.
Prave reči se dogajajo v območju »osebne vere« in so snovnemu
285
dodan celo navedek iz Ruplove (seveda gre za Mirka Rupla) mono-
grafije s sodbo o značaju in vrednosti Trubarjevih verzov. – Torej naj
bi na vsak način šlo za Trubarja, za interpretacijo njegovega življenja
in početja, in samo pogojno za Kocijančičeve avtonomne, osebne
izpovedi.
Tako videz.
Toda na koncu uvoda preberemo, da v »tej knjigi« »morda ni […]
očitnega skoraj nič«. Mislimo si, da torej tudi o Trubarju ne, in da je
vsa tako ali drugače omenjana življenjepisna faktografija le svoje-
vrstna literarna kretnja.
Glede na številne in jasne polemične naglase si je seveda mogoče
misliti, da gre za izkoriščanje priložnosti in da želi Kocijančič ob
svoji pesniški zbirki kranjsko-slovenskemu občestvu dopovedati,
kako zelo zmoten in prazen je ikonodulski odnos tega občestva do
Trubarja; kako blodno daleč je od reformatorjeve verujoče resnič-
nosti. – To zagotovo. Toda že omenjeni uvod obenem dovolj jasno,
čeprav »dialektično« zamotano sporoča, da so razmerja med nami,
verujočimi, različno verujočimi, navidezno takimi in neverujočimi,
precej bolj vsenavzkrižna in nepregledna. Sklepamo lahko, da se je
pesnik na Trubarja oprl skoraj kot na nekakšno arhimedovsko
stojišče, s katerega bo premikal in pregledoval svoje lastno verujoče
svetovje. Da ga stari reformator bogve kako ne zanima po biografsko
in da se mu bržkone dogodek njegove izselitve iz Ljubljane zdi
zanimiv predvsem na simbolen način (tako sklepamo): mesto mu je
tukajšnjost, imanenca – iz njega se pravzaprav ne seli na Nemško,
temveč v transcendenco verujočega duha; kakršna naj bi bila Tru-
barjeva resnična pot, ki je po Pismu tako in tako pravi in edini cilj
vsega. – Pri tem se kot Kocijančič-pisec sicer še kar naprej trudi, da
Trubarja ohranja v lupinici človeške telesne vsakdanjosti; z njo
intonira celo posamične cikle: Noč pred tem (to je odhodom) se mota
po hiši, slabo spi, zjutraj ima malo potovalne mrzlice in je dopoldan precej
slabe volje, ko se poslavlja od Ljubljane, razumljivo (piše Ljubljančan);
potem se na vozu, s katerim potuje v Nemčijo, nenadoma razvedri,
kar ni več tako razumljivo. Toda vse to res ni bistveno oziroma je
tisto, za kar pravi, da se »ne zgodi mnogo«.
Prave reči se dogajajo v območju »osebne vere« in so snovnemu
285
