Page 290 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 290
RAZGLEDI, VPOGLEDI
kot obrazec ali obred, temveč kot vera in prepričljivo osebno zagoto-
vilo. Kot moč, v katero verjame – pravzaprav ne, ne verjame, temveč
brezpogojno veruje! Pojmi se mu stapljajo eden v drugega, prehajajo
svoje lastne meje, se vračajo vase; semantična celota se spotoma zliva
v nekakšno nefizikalno božjo magmo – kot pesniško-teološki »do-
kaz« oziroma znamenje o obstoju Najvišjega.
Seveda lahko mimo vsega zapisanega zlasti poznavalec v Kocijan-
čičevih pesmih na vsakem koraku najde ničkoliko kulturnozgodo-
vinskih asociacij in izjav o slovenstvu in njegovem pismenstvu. Saj
sklicevanje na Trubarja kot »utemeljitelja slovenske knjige« to kljub
vsemu dobesedno narekuje. Toda to so, naj mi bo takšno razu-
mevanje dovoljeno, ob glavni izpovedi le epizode, morda celo le
zaradi slikovitosti in polemike. – Zdi pa se mi sijajna domislica, da je
za poanto zbirke zadnjo pesem naslovil z naslovom znanega Tru-
barjevega samoobrambnega spisa Register und summarischer Inhalt;
spisa, s katerim je Reformator dokazoval in branil čistost svoje vere.
Kocijančiču lastne vere ni treba braniti, »sumarna vsebina« njegovih
pesmi pa pravi, da njegova vera sploh ni več vera, temveč enost z
Bogom: Zdaj vate več ne vérujem. / Zrem te, ko me zreš. / Dih, smisel,
brezno, en sam Bog. / Zrem te slepo, ko v tvojem zrenju sem. / Ti si edini.
Naj torej zapišem črto pod ta kratki zapis: Kocijančičeva pesniška
zbirka je moderna religiozna poezija, ki ji tematizacija s Trubarjem
omogoča nekatere tosvetne, tudi kulturnozgodovinske razsežnosti,
ki pa je v svoji izpovedi avtonomna; nič aškerčevskega ni v njej, nič
prikazovalnega – je pesniška, intelektualno duhovita in slikovita
izpoved osebne vere, kakršna naj bi polnila tudi Trubarjevega duha.
(Zbirka je decentno gosposko opremljena izšla v nizu Beletrina
pri ljubljanski Študentski založbi z letnico 2012 na 113+11 straneh;
oblikovali sta jo Andreja Brulc in Polonca Strman.)
288
kot obrazec ali obred, temveč kot vera in prepričljivo osebno zagoto-
vilo. Kot moč, v katero verjame – pravzaprav ne, ne verjame, temveč
brezpogojno veruje! Pojmi se mu stapljajo eden v drugega, prehajajo
svoje lastne meje, se vračajo vase; semantična celota se spotoma zliva
v nekakšno nefizikalno božjo magmo – kot pesniško-teološki »do-
kaz« oziroma znamenje o obstoju Najvišjega.
Seveda lahko mimo vsega zapisanega zlasti poznavalec v Kocijan-
čičevih pesmih na vsakem koraku najde ničkoliko kulturnozgodo-
vinskih asociacij in izjav o slovenstvu in njegovem pismenstvu. Saj
sklicevanje na Trubarja kot »utemeljitelja slovenske knjige« to kljub
vsemu dobesedno narekuje. Toda to so, naj mi bo takšno razu-
mevanje dovoljeno, ob glavni izpovedi le epizode, morda celo le
zaradi slikovitosti in polemike. – Zdi pa se mi sijajna domislica, da je
za poanto zbirke zadnjo pesem naslovil z naslovom znanega Tru-
barjevega samoobrambnega spisa Register und summarischer Inhalt;
spisa, s katerim je Reformator dokazoval in branil čistost svoje vere.
Kocijančiču lastne vere ni treba braniti, »sumarna vsebina« njegovih
pesmi pa pravi, da njegova vera sploh ni več vera, temveč enost z
Bogom: Zdaj vate več ne vérujem. / Zrem te, ko me zreš. / Dih, smisel,
brezno, en sam Bog. / Zrem te slepo, ko v tvojem zrenju sem. / Ti si edini.
Naj torej zapišem črto pod ta kratki zapis: Kocijančičeva pesniška
zbirka je moderna religiozna poezija, ki ji tematizacija s Trubarjem
omogoča nekatere tosvetne, tudi kulturnozgodovinske razsežnosti,
ki pa je v svoji izpovedi avtonomna; nič aškerčevskega ni v njej, nič
prikazovalnega – je pesniška, intelektualno duhovita in slikovita
izpoved osebne vere, kakršna naj bi polnila tudi Trubarjevega duha.
(Zbirka je decentno gosposko opremljena izšla v nizu Beletrina
pri ljubljanski Študentski založbi z letnico 2012 na 113+11 straneh;
oblikovali sta jo Andreja Brulc in Polonca Strman.)
288
