Page 284 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 284
RAZGLEDI, VPOGLEDI
danes moja duhovna domovina«.66 Tudi molk glede holokavsta je
bil po njegovem predvsem »moralni spodrsljaj« in ne »toliko poli-
tični«,67 toda v sodobnem času »za našo zemeljsko oblo ni preživetja
brez globalnega etosa, brez svetovnega etosa«.68 Do krščanstva, še
posebej do katolicizma, ki mu sam pripada, je kritično lojalen in
»svoji Cerkvi neomajno zvest«, hkrati s pozivom po »koreniti reformi
v skladu z merili, ki jih postavljajo evangeliji«. Nič od tega, kar je
doživel, ga ni oropalo temeljno človeškega, namreč upanja: »Kdor
pozna mojo teologijo, ve: svojih korenin nisem nikoli tajil in nikoli,
ko sem se v osemdesetih in devetdesetih letih obrnil k temam, kot
so svetovne religije, svetovni mir, svetovni etos, ničesar od tistega,
kar sem v šestdesetih in sedemdesetih napisal o odpuščanju, Cerkvi,
ponovni združitvi kristjanov, obstoju Boga in bistvu kristjana nisem
nikoli preklical.«69 Ničesar! Tudi v najbolj »mračnih časih svoje
upanjske vizije« ni opustil; med drugim je vsebino »realne upanjske
vizije« razumel tako, da je opozarjal, kako cerkvene zgodovine »ni
treba reducirati na zgodovino kriminala«. Kjer je upanje, tam je
možen preboj naprej, in kjer je upanje, rečeno s pomočjo filozofa
Ernsta Blocha, tega samovoljnega ateista »po volji Boga«, ki ga Küng
zelo spoštuje, jemljemo preteklo iz prihodnjega in ne obratno. Kar
je in obstaja, nikakor ni samo bilost, zato je svetovni etos kot upanje, ki
bivanje lahko razširi v topel tok bivanja, ljudje pa želimo, da v svetu
domujemo.
Nam, ljudem, ki nam je dano tako kratko življenje in ki smo
umrljiva bitja, ni dano nikdar povsem do kraja doumeti prvih,
poslednjih in najvišjih resnic o našem bivanju in o obstoju svetovne
biti; Küngov Credo nam namreč sporoča: »Kajti Bog v najglobljem
in zadnjem pomenu ne more nikoli preprosto biti objekt, predmet.
Ko bi bil to, ne bi bil več Bog. Potem bi bil malik ljudi. Bil bi bivajoče
med bivajočim, nekaj, s čimer bi lahko razpolagal človek, pa četudi
66 Hans Küng: Katoliška cerkev – kratka zgodovina, Založba Sophia, Ljubljana 2004,
str. 6.
67 Prav tam, str. 166.
68 Prav tam, str. 189.
69 Hans Küng: V iskanju novega etosa – po svetu in doma, Znamenje, 2000, št. 1-2,
str. 8-9.
282
danes moja duhovna domovina«.66 Tudi molk glede holokavsta je
bil po njegovem predvsem »moralni spodrsljaj« in ne »toliko poli-
tični«,67 toda v sodobnem času »za našo zemeljsko oblo ni preživetja
brez globalnega etosa, brez svetovnega etosa«.68 Do krščanstva, še
posebej do katolicizma, ki mu sam pripada, je kritično lojalen in
»svoji Cerkvi neomajno zvest«, hkrati s pozivom po »koreniti reformi
v skladu z merili, ki jih postavljajo evangeliji«. Nič od tega, kar je
doživel, ga ni oropalo temeljno človeškega, namreč upanja: »Kdor
pozna mojo teologijo, ve: svojih korenin nisem nikoli tajil in nikoli,
ko sem se v osemdesetih in devetdesetih letih obrnil k temam, kot
so svetovne religije, svetovni mir, svetovni etos, ničesar od tistega,
kar sem v šestdesetih in sedemdesetih napisal o odpuščanju, Cerkvi,
ponovni združitvi kristjanov, obstoju Boga in bistvu kristjana nisem
nikoli preklical.«69 Ničesar! Tudi v najbolj »mračnih časih svoje
upanjske vizije« ni opustil; med drugim je vsebino »realne upanjske
vizije« razumel tako, da je opozarjal, kako cerkvene zgodovine »ni
treba reducirati na zgodovino kriminala«. Kjer je upanje, tam je
možen preboj naprej, in kjer je upanje, rečeno s pomočjo filozofa
Ernsta Blocha, tega samovoljnega ateista »po volji Boga«, ki ga Küng
zelo spoštuje, jemljemo preteklo iz prihodnjega in ne obratno. Kar
je in obstaja, nikakor ni samo bilost, zato je svetovni etos kot upanje, ki
bivanje lahko razširi v topel tok bivanja, ljudje pa želimo, da v svetu
domujemo.
Nam, ljudem, ki nam je dano tako kratko življenje in ki smo
umrljiva bitja, ni dano nikdar povsem do kraja doumeti prvih,
poslednjih in najvišjih resnic o našem bivanju in o obstoju svetovne
biti; Küngov Credo nam namreč sporoča: »Kajti Bog v najglobljem
in zadnjem pomenu ne more nikoli preprosto biti objekt, predmet.
Ko bi bil to, ne bi bil več Bog. Potem bi bil malik ljudi. Bil bi bivajoče
med bivajočim, nekaj, s čimer bi lahko razpolagal človek, pa četudi
66 Hans Küng: Katoliška cerkev – kratka zgodovina, Založba Sophia, Ljubljana 2004,
str. 6.
67 Prav tam, str. 166.
68 Prav tam, str. 189.
69 Hans Küng: V iskanju novega etosa – po svetu in doma, Znamenje, 2000, št. 1-2,
str. 8-9.
282
