Page 292 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 292
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Slovencev v deželi Baden-Württemberg. Čeprav ni naveden med
uredniki tega zbornika, vemo, da so njegove zasluge pri zasnovi in
izpeljavi simpozija 2008 v Tübingenu in za izid te knjige ključne in
neprecenljive, segajo pa seveda vse do tega srečanja, ki ga je prav tako
sprožilo njegovo zavzeto delo. Ob njem je treba omeniti tudi redak-
torja in oblikovalca te knjige in še več drugih slovenskih tiskov,
brošur in vabil, Borisa Bigota in Johanno Butters.
Vsem zaslužnim, avtorjem prispevkov, organizatorjem, izdajate-
ljem in denarnim podpornikom smo hvaležni za oboje, za odmeven
znanstveni simpozij in za to dragoceno knjigo, zaradi katere smo se
danes zbrali. Doživela je že nekaj predstavitev v evropskih pre-
stolnicah in v univerzitetnih mestih, zdaj pa jo pozdravljamo tudi v
Trubarjevem mestu, prestolnici naše države Slovenije, ki je bila v
Trubarjevem času že tudi prestolnica njegovega verskega in pasto-
ralnega delovanja, ne pa tudi literarnega, prevajalskega in književ-
nega; to se je večinoma dogajalo na Nemškem.
Preden se neposredno obrnemo h kratki predstavitvi zbornika,
naj bežno obnovim razsežnosti Trubarjeve misli in njegovega delo-
vanja ter poudarim, kaj Trubar pomeni nam Slovencem in evropski
skupnosti narodov, ne glede na politične meje in versko pestrost teh
prostorov. Za iztočnico naj si pomagam z dvema navedkoma sloven-
skih pisateljev iz 2. polovce 20. stoletja:
»Slovenci smo pravzaprav zmeraj imeli preroke, nismo pa imeli
voditeljev. […] Kultura je bila, ki je Slovencu oblikovala prostor in
svet, prerok je bil, ki mu je kazal pot v življenje.« (Primož Kozak:
Slovenec v tujini, 1971.)
»Naša zgodovina bi bila lahko sestavljena iz samega tarnanja, ki
bi kot preplašeni grški zbor spremljalo tragedijo, katere glavni igralci
so bogovi uničevanja, razseljevanja in ubijanja. V tej temni tragediji,
v kateri ni niti ene same svetle sence, pa je vendarle sredi XVI. stoletja
zasijala luč, ki je marsikaj obetala. In to je bilo slovensko prote-
stanstvo. ! […] Pravil sem ti o vélikem gospodu Primožu Trubarju in
njegovi kulturni politiki, ki je bila nadvse evropska in tudi že do
neke mere narodnostno zavedna. […] V njem sem zasledil […]: sve-
tovljanstvo, veselje do življenja omiko. […] Bil je tisti, ki je v plahem
prihajanju raznih umetnosti, umetnosti glasbe, slikarstva in pisanja
290
Slovencev v deželi Baden-Württemberg. Čeprav ni naveden med
uredniki tega zbornika, vemo, da so njegove zasluge pri zasnovi in
izpeljavi simpozija 2008 v Tübingenu in za izid te knjige ključne in
neprecenljive, segajo pa seveda vse do tega srečanja, ki ga je prav tako
sprožilo njegovo zavzeto delo. Ob njem je treba omeniti tudi redak-
torja in oblikovalca te knjige in še več drugih slovenskih tiskov,
brošur in vabil, Borisa Bigota in Johanno Butters.
Vsem zaslužnim, avtorjem prispevkov, organizatorjem, izdajate-
ljem in denarnim podpornikom smo hvaležni za oboje, za odmeven
znanstveni simpozij in za to dragoceno knjigo, zaradi katere smo se
danes zbrali. Doživela je že nekaj predstavitev v evropskih pre-
stolnicah in v univerzitetnih mestih, zdaj pa jo pozdravljamo tudi v
Trubarjevem mestu, prestolnici naše države Slovenije, ki je bila v
Trubarjevem času že tudi prestolnica njegovega verskega in pasto-
ralnega delovanja, ne pa tudi literarnega, prevajalskega in književ-
nega; to se je večinoma dogajalo na Nemškem.
Preden se neposredno obrnemo h kratki predstavitvi zbornika,
naj bežno obnovim razsežnosti Trubarjeve misli in njegovega delo-
vanja ter poudarim, kaj Trubar pomeni nam Slovencem in evropski
skupnosti narodov, ne glede na politične meje in versko pestrost teh
prostorov. Za iztočnico naj si pomagam z dvema navedkoma sloven-
skih pisateljev iz 2. polovce 20. stoletja:
»Slovenci smo pravzaprav zmeraj imeli preroke, nismo pa imeli
voditeljev. […] Kultura je bila, ki je Slovencu oblikovala prostor in
svet, prerok je bil, ki mu je kazal pot v življenje.« (Primož Kozak:
Slovenec v tujini, 1971.)
»Naša zgodovina bi bila lahko sestavljena iz samega tarnanja, ki
bi kot preplašeni grški zbor spremljalo tragedijo, katere glavni igralci
so bogovi uničevanja, razseljevanja in ubijanja. V tej temni tragediji,
v kateri ni niti ene same svetle sence, pa je vendarle sredi XVI. stoletja
zasijala luč, ki je marsikaj obetala. In to je bilo slovensko prote-
stanstvo. ! […] Pravil sem ti o vélikem gospodu Primožu Trubarju in
njegovi kulturni politiki, ki je bila nadvse evropska in tudi že do
neke mere narodnostno zavedna. […] V njem sem zasledil […]: sve-
tovljanstvo, veselje do življenja omiko. […] Bil je tisti, ki je v plahem
prihajanju raznih umetnosti, umetnosti glasbe, slikarstva in pisanja
290
