Page 296 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 296
RAZGLEDI, VPOGLEDI
tudi v naše ožje področje s študijo F. M. Dolinarja o škofu Hrenu in
rekatolizaciji naših dežel.
Za slovenskega bralca je zelo prikupen zadnji razdelek, ki se
ukvarja s celovitim duhovnim profilom našega reformatorja (Z.
Štrubelj) ter z njegovim »posmrtnim« bivanjem med Slovenci. To je
navzoče ne samo prek njegovih knjig, ampak tudi s številnimi jav-
nimi spomeniki. Poglavje je posebej obogateno s številnimi repro-
dukcijami, še dodatno pa z bogato bibliografijo (Z. Štrubelj).
Trubar je umrl z zavestjo pravičnika, ki je izpolnil poslanstvo, za
katerega je bil rojen. Izdajo prve slovenske knjige je imel za epohalen
dogodek; leta 1561 ga je pokomentiral z monumentalnimi besedami:
»Odkar svet stoji, se to nikdar ni zgodilo.« Slovenščina se je do njega
zgolj zapisovala – po njem se je pisala in tiskala. Rojakom je omogočil
neposredni stik z Božjo besedo. Prav tako je zasnoval prvo vseslo-
vensko institucijo v zgodovini – Cerkev Božjo slovenskega jezika (o
njej je pisal že leta 1555). Tradicionalne deželne meje niso bile ovira
za njegovo misel in še leta 1575 je koroške protestante usmerjal k
določbam svoje Cerkovne ordninge. Trubarjeva silovita vnema za
razvoj šolstva, brez katerega bi zahteva po slehernikovem prebiranju
Biblije ostala mrtva črka na papirju, ni bila nič manjša od Luthrove.
Primož Trubar v evropski kulturni zgodovini ni nikoli doživel
»kulturnega molka«, kakršnega je bil deležen med Slovenci v 18. in
19. stoletju, saj so ga predstavljali ali vsaj omenjali številni pregledi
verstva in književnosti na nemško govorečem evropskem prostoru.
Njegove knjige in knjige drugih nađih protestantov so zbirali in
hranili v vseh glavnih evropskih kulturnih srediđčih, od K¸benhavna
na Danskem prek Berlina in drugih nemđkih mest (München,
Nürnberg, Kempten, Dresden itd.), pa seveda na Dunaju, v Pragi in
zelo zgodaj tudi v Londonu. Največ izvirnikov pa se je navsezadnje
vendarle zbralo in ohranilo v slovenski Ljubljani.
Današnja nova knjiga pomembno nadaljuje in poglablja bogato
bero, ki so jo že doslej nakopičili nemški in slovenski raziskovalci
Trubarjevega dela.
294
tudi v naše ožje področje s študijo F. M. Dolinarja o škofu Hrenu in
rekatolizaciji naših dežel.
Za slovenskega bralca je zelo prikupen zadnji razdelek, ki se
ukvarja s celovitim duhovnim profilom našega reformatorja (Z.
Štrubelj) ter z njegovim »posmrtnim« bivanjem med Slovenci. To je
navzoče ne samo prek njegovih knjig, ampak tudi s številnimi jav-
nimi spomeniki. Poglavje je posebej obogateno s številnimi repro-
dukcijami, še dodatno pa z bogato bibliografijo (Z. Štrubelj).
Trubar je umrl z zavestjo pravičnika, ki je izpolnil poslanstvo, za
katerega je bil rojen. Izdajo prve slovenske knjige je imel za epohalen
dogodek; leta 1561 ga je pokomentiral z monumentalnimi besedami:
»Odkar svet stoji, se to nikdar ni zgodilo.« Slovenščina se je do njega
zgolj zapisovala – po njem se je pisala in tiskala. Rojakom je omogočil
neposredni stik z Božjo besedo. Prav tako je zasnoval prvo vseslo-
vensko institucijo v zgodovini – Cerkev Božjo slovenskega jezika (o
njej je pisal že leta 1555). Tradicionalne deželne meje niso bile ovira
za njegovo misel in še leta 1575 je koroške protestante usmerjal k
določbam svoje Cerkovne ordninge. Trubarjeva silovita vnema za
razvoj šolstva, brez katerega bi zahteva po slehernikovem prebiranju
Biblije ostala mrtva črka na papirju, ni bila nič manjša od Luthrove.
Primož Trubar v evropski kulturni zgodovini ni nikoli doživel
»kulturnega molka«, kakršnega je bil deležen med Slovenci v 18. in
19. stoletju, saj so ga predstavljali ali vsaj omenjali številni pregledi
verstva in književnosti na nemško govorečem evropskem prostoru.
Njegove knjige in knjige drugih nađih protestantov so zbirali in
hranili v vseh glavnih evropskih kulturnih srediđčih, od K¸benhavna
na Danskem prek Berlina in drugih nemđkih mest (München,
Nürnberg, Kempten, Dresden itd.), pa seveda na Dunaju, v Pragi in
zelo zgodaj tudi v Londonu. Največ izvirnikov pa se je navsezadnje
vendarle zbralo in ohranilo v slovenski Ljubljani.
Današnja nova knjiga pomembno nadaljuje in poglablja bogato
bero, ki so jo že doslej nakopičili nemški in slovenski raziskovalci
Trubarjevega dela.
294
