Page 297 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 297
Violeta Vladimira Mesari~ Jazbin{ek
DUHOVNA OSKRBA MED VOJAKI
Kratek oris zgodovine vojaške duhovne oskrbe1
Duhovniki oziroma svečeniki so bili navzoči v vojskah vseh
velikih civilizacij. Grki so imeli v četah svoje vojne pridigarje in
razlagalce znamenj. V vsakem rimskem vojaškem taboru je bil po-
stavljen tempelj z daritveno mizo in sveto podobo orla. Na bojnem
pohodu so s seboj nosili prenosno kapelo.
Leta 313 dobi krščanstvo svobodo. Vsaka rimska legija je tako
imela v svojih taborih šotor za bogoslužje in svojega duhovnika.
»V zgodnjem srednjem veku poznamo primere duhovnikov ozi-
roma menihov, ki so se pridružili oboroženim enotam, vendar ti
duhovniki nikakor niso nosili orožja, temveč so jih spremljali zato,
da so za vojake darovali svete maše in jim podeljevali zakramente«.2
Čas reformacije in verski razkol v 16. stoletju je tudi v vojaške
vrste prinesel prve luteranske pridigarje.
V 18. stoletji je imela vojska Habsburške monarhije že več kot 100
vojaških duhovnikov za pehotne, konjeniške in topniške polke. Leta
1867 je nastala Avstro-ogrska monarhija, ki je duhovno oskrbo ome-
jila na vojaške bolnišnice, kaznilnice in nižje vojaške šole. Na novo so
uredili le duhovno oskrbo mornarice. »Štiri leta po tem, ko je Habs-
burška monarhija anektirala Bosno in Hercegovino, je bila musliman-
ska verska skupnost priznana kot enakopravna verska skupnost v
državi. To je pomenilo, da so muslimanski imami lahko opravljali
enako delo, kot so ga krščanski duhovniki oz. judovski rabini«.3
1 Duhovna oskrba v Slovenski vojski (DVD), Izdano ob 10. Obletnici Vojaškega
vikariata, MORS, Oddelek za multimedije, Poljče 2010.
2 Cit. dr. Pavlina Bobič, Znanstveno raziskovalni center SAZU.
3 Isto.
295
DUHOVNA OSKRBA MED VOJAKI
Kratek oris zgodovine vojaške duhovne oskrbe1
Duhovniki oziroma svečeniki so bili navzoči v vojskah vseh
velikih civilizacij. Grki so imeli v četah svoje vojne pridigarje in
razlagalce znamenj. V vsakem rimskem vojaškem taboru je bil po-
stavljen tempelj z daritveno mizo in sveto podobo orla. Na bojnem
pohodu so s seboj nosili prenosno kapelo.
Leta 313 dobi krščanstvo svobodo. Vsaka rimska legija je tako
imela v svojih taborih šotor za bogoslužje in svojega duhovnika.
»V zgodnjem srednjem veku poznamo primere duhovnikov ozi-
roma menihov, ki so se pridružili oboroženim enotam, vendar ti
duhovniki nikakor niso nosili orožja, temveč so jih spremljali zato,
da so za vojake darovali svete maše in jim podeljevali zakramente«.2
Čas reformacije in verski razkol v 16. stoletju je tudi v vojaške
vrste prinesel prve luteranske pridigarje.
V 18. stoletji je imela vojska Habsburške monarhije že več kot 100
vojaških duhovnikov za pehotne, konjeniške in topniške polke. Leta
1867 je nastala Avstro-ogrska monarhija, ki je duhovno oskrbo ome-
jila na vojaške bolnišnice, kaznilnice in nižje vojaške šole. Na novo so
uredili le duhovno oskrbo mornarice. »Štiri leta po tem, ko je Habs-
burška monarhija anektirala Bosno in Hercegovino, je bila musliman-
ska verska skupnost priznana kot enakopravna verska skupnost v
državi. To je pomenilo, da so muslimanski imami lahko opravljali
enako delo, kot so ga krščanski duhovniki oz. judovski rabini«.3
1 Duhovna oskrba v Slovenski vojski (DVD), Izdano ob 10. Obletnici Vojaškega
vikariata, MORS, Oddelek za multimedije, Poljče 2010.
2 Cit. dr. Pavlina Bobič, Znanstveno raziskovalni center SAZU.
3 Isto.
295
