Page 299 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 299
VIOLETA VLADIMIRA MESARI^ JAZBIN[EK
Leta 1991 je bila vojna za Slovenijo in vsaj nekatere enote Terito-
rialne obrambe so bile deležne duhovne oskrbe. Nastala je samostoj-
na in suverena država Republika Slovenija s svojo Slovensko vojsko.
S podpisom Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Slo-
vensko škofovsko konferenco ter med Vlado in Evangeličansko
cerkvijo leta 2000, je Republika Slovenija formalno omogočila
državljanom v uniformi uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice
do izpovedovanja vere. Pod opremo se namreč skriva človek. Usta-
novljen je bil Vojaški vikariat, ki je organizacijska enota pri Gene-
ralštabu Slovenske vojske. Pod vodstvom načelnika enote, vojaškega
vikarja, ter namestnikov za Evangeličansko in Katoliško cerkev
osebje Vojaškega vikariata zagotavlja duhovno oskrbo pripadnikom
Slovenske vojske tako v enotah doma, na mednarodnih operacijah,
v poveljstvih zavezništva ter njihovim družinskim članom.
Svetovanje poveljniku v dilemah s področja etike, morale ter
religijskih vprašanj, stalna navzočnost med pripadniki vojske, skrb
za varovanje človekovega dostojanstva, od rojstva do smrti in po njej,
so poleg aktivnosti z verskega področja njegove glavne naloge.
Vojaški poklic, daljše vojaške vaje in sodelovanje zunaj meja naše
države zaznamuje celotno pripadnikovo družino. Vojaški kaplani in
pastoralni asistenti zato parom, zakoncem, družinam in posamez-
nikom v obliki družinskih vikendov, tečajev meditacije in počitnic
za otroke ponujajo načine in vsebine, ki krepijo medsebojne vezi med
njimi.
Človek je bitje, odprto v večnost. To dokazuje zgodovina, zgodbe
posameznikov, tudi vojakov. Soočeni s trpljenjem, z umiranjem in s
smrtjo, si zastavljajo vprašanja, ki zadevajo človekove presežnosti.
Na pripravah na poroko, birme se pripadniki Vojaškega vikariata
srečujejo s kolegi vojaki in njihovimi družinami, z njimi slavijo, se
veselijo in v primeru smrti z njimi delijo težke trenutke.
Duhovna oskrba je eno izmed orodij v Slovenski vojski, ki opra-
vlja specifične naloge, z željo, da izpred oči nikoli ne bi izgubili
najpomembnejše dobrine – tistega, ki se skriva pod vojaško opremo,
tj. ČLOVEKA.
297
Leta 1991 je bila vojna za Slovenijo in vsaj nekatere enote Terito-
rialne obrambe so bile deležne duhovne oskrbe. Nastala je samostoj-
na in suverena država Republika Slovenija s svojo Slovensko vojsko.
S podpisom Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Slo-
vensko škofovsko konferenco ter med Vlado in Evangeličansko
cerkvijo leta 2000, je Republika Slovenija formalno omogočila
državljanom v uniformi uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice
do izpovedovanja vere. Pod opremo se namreč skriva človek. Usta-
novljen je bil Vojaški vikariat, ki je organizacijska enota pri Gene-
ralštabu Slovenske vojske. Pod vodstvom načelnika enote, vojaškega
vikarja, ter namestnikov za Evangeličansko in Katoliško cerkev
osebje Vojaškega vikariata zagotavlja duhovno oskrbo pripadnikom
Slovenske vojske tako v enotah doma, na mednarodnih operacijah,
v poveljstvih zavezništva ter njihovim družinskim članom.
Svetovanje poveljniku v dilemah s področja etike, morale ter
religijskih vprašanj, stalna navzočnost med pripadniki vojske, skrb
za varovanje človekovega dostojanstva, od rojstva do smrti in po njej,
so poleg aktivnosti z verskega področja njegove glavne naloge.
Vojaški poklic, daljše vojaške vaje in sodelovanje zunaj meja naše
države zaznamuje celotno pripadnikovo družino. Vojaški kaplani in
pastoralni asistenti zato parom, zakoncem, družinam in posamez-
nikom v obliki družinskih vikendov, tečajev meditacije in počitnic
za otroke ponujajo načine in vsebine, ki krepijo medsebojne vezi med
njimi.
Človek je bitje, odprto v večnost. To dokazuje zgodovina, zgodbe
posameznikov, tudi vojakov. Soočeni s trpljenjem, z umiranjem in s
smrtjo, si zastavljajo vprašanja, ki zadevajo človekove presežnosti.
Na pripravah na poroko, birme se pripadniki Vojaškega vikariata
srečujejo s kolegi vojaki in njihovimi družinami, z njimi slavijo, se
veselijo in v primeru smrti z njimi delijo težke trenutke.
Duhovna oskrba je eno izmed orodij v Slovenski vojski, ki opra-
vlja specifične naloge, z željo, da izpred oči nikoli ne bi izgubili
najpomembnejše dobrine – tistega, ki se skriva pod vojaško opremo,
tj. ČLOVEKA.
297
