Page 302 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 302
RAZGLEDI, VPOGLEDI
OKO v neki islamski deželi? Uniformo, ki poudarja ženske atribute
bolj, kot je to tam dovoljeno!? In kako je z rokovanjem med moškim
in žensko?
Tretjič: V odnosu do drugih in drugačnih je vsaj minimalno
znanje o kulturah in religijah nujno za vse udeležene v OKO. Prav je,
na primer, da poznamo praznike, običaje in verske navade posa-
meznih narodov, s katerimi se srečujemo, še posebej pa, če se naha-
jamo v tuji deželi (službeno ali privatno). Brez vsega tega znanja je
vsaka ciljna in nadzorovana operacija kriznega odzivanja vojaških
in policijskih sil skoraj nemogoča. To znanje je uporabno in po-
membno pri taktiki odločanja, je del vodenja in poveljevanja (decision
making process). Tega se danes zavedajo skoraj vsi, ki so udeleženi v
teh operacijah.
Četrtič: Ob vsem naštetem je treba razmisliti tudi o vlogi osebja
za zagotavljanje religiozne oziroma duhovne oskrbe, ki je namenjena
posamezniku, vojaku ali skupini, ki ji pripada. Osebje za duhovno
oskrbo je hkrati tudi svetovalec nadrejenim v verskih, kulturnih in
moralno-etičnih vprašanjih (religious and cultural adviser). S svojim
znanjem lahko koristi poveljujočim pri štabnem delu, saj pozna
vprašanja s področja religije in kulture ali vsaj ve, kje so ti podatki
dosegljivi, ter jih tudi razume.
Petič: Vloga osebja za duhovno oskrbo sega tudi na področje
civilno-vojaškega sodelovanja (CIMIC), kjer prav tako lahko pri-
makne svoj kamenček k mozaiku uspešnega dela. CIMIC je namreč
ključno mesto povezave med vojsko in civilnim prebivalstvom, torej
mesto kulturnega srečanja med vojaki na misjii in lokalnim pre-
bivalstvom. Pogosto se ravno prek osebja za duhovno oskrbo vzpo-
stavijo dobri stiki z domačimi verskimi voditelji, ki so v večini
primerov avtoriteta, in to ne le na verskem področju, temveč tudi
političnem (npr. sodelovanje na humanitarnem področju). Primer 1:
Po hudem potresu v Pakistanu leta 2006 so avstrijski vojaki pomagali
tamkajšnjim prebivalcem. Državna uprava se je popolnoma zlomila,
ni bilo več nobenih uradnih komunikacijskih kanalov. Tamkajšnji
imami so bili lokalni vodiči po vaseh in manjših mestih, uradnih
mest, kjer bi se dalo dobiti informacije, ni bilo. Do tujih častnikov
so bili imami zelo zadržani, kajti z vojsko so imeli že v preteklosti
300
OKO v neki islamski deželi? Uniformo, ki poudarja ženske atribute
bolj, kot je to tam dovoljeno!? In kako je z rokovanjem med moškim
in žensko?
Tretjič: V odnosu do drugih in drugačnih je vsaj minimalno
znanje o kulturah in religijah nujno za vse udeležene v OKO. Prav je,
na primer, da poznamo praznike, običaje in verske navade posa-
meznih narodov, s katerimi se srečujemo, še posebej pa, če se naha-
jamo v tuji deželi (službeno ali privatno). Brez vsega tega znanja je
vsaka ciljna in nadzorovana operacija kriznega odzivanja vojaških
in policijskih sil skoraj nemogoča. To znanje je uporabno in po-
membno pri taktiki odločanja, je del vodenja in poveljevanja (decision
making process). Tega se danes zavedajo skoraj vsi, ki so udeleženi v
teh operacijah.
Četrtič: Ob vsem naštetem je treba razmisliti tudi o vlogi osebja
za zagotavljanje religiozne oziroma duhovne oskrbe, ki je namenjena
posamezniku, vojaku ali skupini, ki ji pripada. Osebje za duhovno
oskrbo je hkrati tudi svetovalec nadrejenim v verskih, kulturnih in
moralno-etičnih vprašanjih (religious and cultural adviser). S svojim
znanjem lahko koristi poveljujočim pri štabnem delu, saj pozna
vprašanja s področja religije in kulture ali vsaj ve, kje so ti podatki
dosegljivi, ter jih tudi razume.
Petič: Vloga osebja za duhovno oskrbo sega tudi na področje
civilno-vojaškega sodelovanja (CIMIC), kjer prav tako lahko pri-
makne svoj kamenček k mozaiku uspešnega dela. CIMIC je namreč
ključno mesto povezave med vojsko in civilnim prebivalstvom, torej
mesto kulturnega srečanja med vojaki na misjii in lokalnim pre-
bivalstvom. Pogosto se ravno prek osebja za duhovno oskrbo vzpo-
stavijo dobri stiki z domačimi verskimi voditelji, ki so v večini
primerov avtoriteta, in to ne le na verskem področju, temveč tudi
političnem (npr. sodelovanje na humanitarnem področju). Primer 1:
Po hudem potresu v Pakistanu leta 2006 so avstrijski vojaki pomagali
tamkajšnjim prebivalcem. Državna uprava se je popolnoma zlomila,
ni bilo več nobenih uradnih komunikacijskih kanalov. Tamkajšnji
imami so bili lokalni vodiči po vaseh in manjših mestih, uradnih
mest, kjer bi se dalo dobiti informacije, ni bilo. Do tujih častnikov
so bili imami zelo zadržani, kajti z vojsko so imeli že v preteklosti
300
